Namesto kakšne prijaznejše besede tedna (npr. prestopno leto ali zvončki in trobentice) sem v razlago dobila besedo panika. Seveda nihče ni imun na poročanje medijev o koronavirusu.

Poročila o smrtnih žrtvah, o zapiranju meja in karantenah so tudi pri Slovencih povzročila strah, zmedo, preplah in paniko. Ljudje se odzivajo različno: najbolj panični so začeli brezglavo nakupovati zaloge hrane, v ljubljanskih lekarnah pa je že zmanjkalo mask in razkužila.


 
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pomen te besede ‘nenaden, velik strah, ki zajame navadno večje število ljudi in povzroči zmedo, nerazsodno ravnanje’, pogovorno (npr. ne delaj panike) pa pomeni ‘ne razburjaj se po nepotrebnem in ne zapletaj stvari’. Panika ima besedno družino, npr. samostalnik paničar, pridevnik paničen in glagol paničariti.
 
V Slovenskem etimološkem slovarju zvemo, da smo besedo sprejeli prek nemške besede Panik in francoske panique, kar je posamostaljeni pridevnik, prevzet iz grške besede panikos. Ta je prvotno pomenila ‘povzročen od Pana’ ali ‘pripadajoč Panu’. »Grki so namreč iracionalen množičen strah (zlasti pri vojakih in živalih) pripisovali prisotnosti Pana, boga plodnosti, ki so ga upodabljali s kozlovskimi rogovi in parklji.« Lik, ki priklicuje podobo katoliškega hudiča.
 
Čeprav strokovnjaki po svetu ugotavljajo, da ima koronavirus nizko stopnjo smrtnosti in je manj nevaren od virusa gripe, panike ni moč zatreti. Sama sem se v teh dneh mudila v zdravstvenih domovih in lekarnah ter nazadnje pristala celo na urgenci, zato sem koronavirus odmislila. V upanju, da Slovencev še ne bo tako kmalu vzel hudič.



***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tjaša Jakop.