Parada v Izraelu

Prireditev kljub vsem kontroverznostim vsako leto pritegne večstomilijonsko občinstvo.

Objavljeno
10. maj 2019 09.00
Posodobljeno
10. maj 2019 09.07
Dana International je zmagala leta 1998 s pesmijo Diva. FOTO: Reuters
Ljubitelji odštevajo še zadnje dneve do začetka, nasprotniki se pridušajo, ker se tej paradi slabe glasbe in okusa posveča toliko pozornosti. Ne glede na to, kateri skupini pripadamo, šov se spet začenja in Evrovizija, tokrat jo gosti Izrael, si vsem kontroverznostim navkljub lahko obeta večstomilijonsko občinstvo.

Kako pomemben je ta nepomembni šov, se je pokazalo po zadnjih hudih spopadih v Gazi, ko se je zdelo, da si izraelski premier Benjamin Netanjahu bistveno bolj kot sicer želi, da bi mir trajal vsaj do konca prireditve. V času tekmovanja, od 14. do 18. maja, namreč pričakujejo v Tel Avivu množice ljubiteljev Evrovizije, ki ima več kot šestdesetletno zgodovino.

image
Lys Assia je bila prva zmagovalka, a tudi takrat ni minilo brez sence škandala. FOTO: promocijsko gradivo Evrovizije

 

Že na prvi prireditvi mali škandal


Začelo se je leta 1956, z željo, da bi za vso Evropo ustvarili nekaj, kar bi bilo podobno slovitemu italijanskemu popevkarskemu festivalu San Remo, ki je veljal takrat za nekakšen tehnološki eksperiment pri predvajanju v živo. Ko govorimo o Evropi, tokrat nimamo v mislih geografskega pojma, ampak članstvo v EBU, evropski radiodifuzni zvezi, kar pojasnjuje eno od najpogostejših vprašanj: kako lahko na Evroviziji sodelujejo države, kot sta Izrael in Azerbajdžan.

image
Priprave v Tel Avivu FOTO: Reuters


Na prvem tekmovanju, bilo je v švicarskem Luganu, je bilo bistveno manj pestro. Sodelovalo je sedem držav, to so bile Belgija, Francija, Zvezna republika Nemčija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Švica, članice takratne evropske skupnosti za premog in jeklo, ki je bila takrat nekakšni temelj Evropske unije.

Prvič in zadnjič v zgodovini Evrovizije se je vsaka članica predstavila z dvema pesmima. Vsaka država je poslala tudi po dva žiranta; ker se je Luksemburg tej možnosti odpovedal in je dva dodatna določila Švica, je bilo že prvo tekmovanje povezano z očitki, da si je gostiteljica »kupila« najboljšo uvrstitev. Kljub temu zapletu za prvo zmagovalko velja švicarska predstavnica Lys Assia s pesmijo Refrain, ki je postala velika uspešnica. Pevka s pravim imenom Rosa Mina Schärer je Švico zastopala na Evroviziji še dvakrat, a svoji državi zmage ni več priborila. To je uspelo samo še kanadski pevki Céline Dion, ki je to državo zastopala leta 1988 v Dublinu s pesmijo Ne partez pas sans moi.
 

Za 72 ur pesmi


Število držav, željnih sodelovanja, je najbolj naraslo po razpadu držav vzhodnega bloka; v letih 1993 in 1994 jih je sodelovalo že 25, a je zanimanje še kar naraščalo, dokler niso leta 2004 našli rešitve in izumili polfinala. Leta 2008 je padel rekord v številu udeleženk, bilo jih je 28.

Evrovizija ima tudi več zmagovalcev, kot je bilo doslej tekmovanj. K temu je pripomogel šov v letu 1969, ko so štiri države, Velika Britanija, Španija, Nizozemska in Francija, dosegle enako število točko. Ker EBU ni imel pravila, kaj storiti v takem primeru, je za zmagovalke razglasil vse štiri. In kmalu zatem sprejel pravila za izenačenje.

Veliko število udeleženk je kajpak precej vplivalo tudi na dolžino programa. V vseh letih so evrovizijski nastopajoči zapeli več kot 1500 pesmi. Če bi jih poskušali poslušati brez premora, bi obsedeli za 72 ur. Tukaj se težko izognemo znanemu podatku, da se je leta 2015 zapisala v Guinnessovo knjigo rekordov kot najdaljši televizijski glasbeni program.

Evrovizijsko občestvo
Največje občinstvo je doslej obsegalo skoraj 38.000 gledalcev, kolikor se jih je nagnetlo na kØbenhavnski stadion leta 2001. Bistveno večje je kajpak občestvo pred televizijskimi sprejemniki; pred tremi leti si je vsaj enega od treh šovov, kot kažejo podatki EBU, ogledalo več kot 200 milijonov ljudi.


Najdaljšo zgodovino z Evrovizijo ima gotovo nemški pisec besedil in skladatelj Ralph Siegel, ki je kar dvaindvajsetkrat sodeloval na tej prireditvi in si s tem prislužil naziv evrovizijskega odvisnika. Nazadnje, leta 2017, je napisal pesem za San Marino, največ prepoznavnosti pa mu je prinesla zdaj že zimzelena Ein Bißchen Frieden (1982).

A ko govorimo o priljubljenosti, ta pesem nikakor ne dosega Nel blu dipinto di blu, ki jo bolj poznamo kot Volare, italijanskega izvajalca Domenica Modugna. Na Evroviziji je z njo sicer dosegel tretje mesto, a je kljub temu postala ena največjih uspešnic med evrovizijskimi popevkami – ob pesmi Waterloo kajpak, s katero je Abba zmagala pred petinštiridesetimi leti. Leta 1958 je zanjo prejel dva grammyja, pet zaporednih tednov je tudi kraljevala na vrhu Billboardove lestvice stotih najboljših pesmi.
 

Slaba jugoslovanska statistika


Do leta 1998 je vsak nastop še spremljal orkester, vsaka država pa je imela svojega dirigenta. Med temi je največ zmag dosegel Irec Noel Kelehan. Irska je tudi država, ki je doslej največkrat slavila, sedemkrat, trikrat ji je zmago prinesel pevec Johnny Logan. Bistveno manj slavni rekord pripada Norvežanom – kar enajstkrat so bili zadnji. A so tudi trikrat zmagali.

image
Dana International je zmagala leta 1998 s pesmijo Diva. FOTO: Reuters


Nekdanja skupna domovina Jugoslavija se je tekmovanja prvič udeležila leta 1961, a je bila že od začetka njena statistika precej borna. Celo s ponarodelo popevko Dan ljubezni skladatelja Tadeja Hrušovarja se je skupina Pepel in kri v Stockholmu leta 1975 uvrstila le malo nad dno lestvice, zato je Televizija Ljubljana predlagala začasen umik Jugoslavije z Evrosonga. A tudi vrnitev leta 1981 ni bila prav bleščeča. Seid Memić Vajta je leta 1981 s skladbo Lejla zlezel le do 15. mesta. Toda naposled se je zgodilo leto 1989 in z njim pesem Rock me, s katero je skupina Riva zmagala, Zagreb pa le malo pred razpadom Jugoslavije gostil prireditev. Slovenija je kot samostojna država prvič nastopila leta 1993.

Letošnja država gostiteljica Izrael je na Evroviziji kot prva neevropska država debitirala leta 1973 in že takoj osvojila četrto mesto. Doslej je zmagala štirikrat, najbolj prepoznavna je bila vsekakor Dana International, transseksualka, ki je zmagala leta 1998, nazadnje se je lani v Lizboni najbolje izkazala pevka Netta Barzilai s pesmijo Toy in tako pripomogla, da Tel Aviv spet gosti prireditev in vzbuja ogorčenje.

image
Slovenske Sestre so vsekakor naredile vtis leta 2002 in še vedno veljajo za eno najboljših slovenskih popevk na pesmi Evrovizije. FOTO: Reuters

 

Pozivi k bojkotu


»Pesem Evrovizije je morda lahkotna oblika zabave, a kljub temu ne sme biti izvzeta iz razprave o človekovih pravicah,« je pred časom opozorila skupina zvezdnikov iz Velike Britanije in pozvala domačo televizijo, naj predlaga selitev dogodka iz Izraela. Podobni pozivi in klici k bojkotu zaradi kratenja človekovih pravic Palestincev se pravzaprav vrstijo že od Nettine zmage naprej, a EBU se odgovornosti izogiba s pojasnilom, da prireditev nima nič s politiko. Da je to daleč od resnice, kažejo številni primeri – od takšnih, ki so povezani z resnimi spori med narodi, kakor je v primeru Izraela, do bolj nedolžnih, v katerih si države (ne)naklonjenost izražajo s podeljevanjem točk.

A kljub temu se vse konča v znamenju tistega znanega pregovora o kruhu in igrah in tudi tako se bo v Izraelu zgodila parada bolj ali manj nenavadnih likov z bolj ali manj poslušljivimi skladbami. Razprave o človekovih pravicah Palestincev pa bodo bodisi ostale na ravni lahkotnih pomenkov bodisi povsem poniknile.