Pes

V poimenovanju in podobi živali, ki je po novonastajajočem eSSKJ 'domača žival z ostrimi zobmi, ki laja in se goji za družbo, varovanje lastnine, lov', je nekaj zelo domačega, hkrati pa je prisotna sestavina, ki morda vzbuja nelagodje še iz davne pradavnine: veselo lajanje zvestega živalskega prijatelja, ki ga ne zanima, ali je njegov veliki kompanjon in vodja morda slabe volje, in mu je vedno pripravljen delati družbo, obenem pa lajanje in renčanje kot opozorilo: stran.

In potem so tu še zobje za lov (človek se bolj zanaša na orožje, ki ga lahko spretno vihti ali meče). Ostri zobje pa so nekaj, kar imajo plenilci, ki so daleč nazaj človeka ogrožali (nekateri ga v določenih okoliščinah še vedno).

In če je človeku pasjega prednika volka, ki mu je pri lovu sledil iz vzajemne koristi, uspelo udomačiti, za večino drugih (psu tako ali drugače podobnih) plenilcev to ne drži. Širši krog predstav o psu je torej vsaj toliko pester, kot je 'pestra' oz. 'pisana' njegova etimologija – ta je ista kot pri pisati in izvorno označuje 'lisastost, pisanost' (tudi danes poznamo kakšnega lisastega psa).

Pasja oblika gobca in ostri zobje so se pri poimenovanju prenesli tudi na nekatere druge vrste, na primer pri leteči pes na netopirje, zlasti pa na ribe hrustančnice – morske pse (kot drugi del zveze se pojavlja tudi volk). To predstavo in poimenovanje srečamo predvsem v slovenščini in hrvaščini (ne pa tudi v drugih slovanskih jezikih), kot 'riba-pes' delno še v italijanščini, zlasti za vrste morskih psov na odprtem morju pa verjetno izvorno (ne pa danes) tudi v angleščini.

Poleg ostrih zob naj bi se poimenovanje nanašalo na pasji podobno vztrajnost pri lovu, saj je na odprtem morju plen mnogo težje najti (zato je bolj dragocen) kot ob obali. Pasja vztrajnost je našla pot v frazeologijo, kjer kot pes/psa izraža veliko stopnjo, mero česa.

Zaključujemo v upanju, da se ne bomo gledali kot pes in mačka, da psi ne bodo lajali, karavana pa šla dalje, in naposled, da pes ostane človekov najboljši prijatelj – kot to, na kar ob misli nanj najprej pomislimo.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: Domen Krvina.