Piran v primorskih zdrahah: Ti boš govorila, forešta!

Pirančani so že pred petsto leti radi gradili, trgovali na črno in se prepirali. O tem pripoveduje uprizoritev srednjeveške tržnice, ki so si jo minulo soboto omislili člani piranskega društva Anbot v eni najbolj slikovitih starih piranskih ulic – Obzidni. Kakih 30 članov društva in še kakih 20 zunanjih sodelavcev ter pridruženih članov je vrnilo majhen delček Pirana v čase Serenissime, ko še niso kuhali krompirja, niso poznali paradižnika, da o kakiju ne govorimo. So pa živeli temperamentno, živahno in sredozemsko bogato.

Gospod in gospa sta si privoščila gosposki nakup na stari tržnici.

Navdušenci nad kulturnimi spomeniki, tradicijo in izročilom iz društva Anbot so eden najpomembnejših motorjev in akterjev kulturnega življenja v Piranu. Anbot izvira iz besede enbot, pomeni pa – enkrat, v smislu nekoč v starih časih. Vsako leto se ukvarjajo z vrsto projektov, dogodkov, akcij, delavnic. Že leta sodelujejo v vseevropski akciji Dnevi evropske kulturne dediščine, ti so letos imeli naslov Zidovi naše preteklosti, temelj naše prihodnosti. Piran ves čas živi med zidovi preteklosti in zvesti meščani so trdno prepričani, da z njimi gradijo temelje svoje prihodnosti. Kako se zgodovina venomer vrača, so skušali slikovito prikazati s tokratno srednjeveško tržnico.

Mestni sodnik opozarja Pirančane, naj takoj sprostijo obrambni zid.

V mestnem arhivu so izbrskali županov odlok, ki govori o tem, kako so varovali svoje obzidje in se že zdavnaj borili proti črnim gradnjam. Listina priča, da se je župan že leta 1609 odločil narediti red. Na približno 2,5 kilometra dolgem mestnem obzidju so njegovi pisarji odkrili 114 črnih gradenj. Kapljo čez rob je prelil župnik Cristoforo Venier, ki je imel ob cerkvici sv. Nikolaja (nedaleč od današnjega nogometnega igrišča) vinograd, iz katerega so mu Pirančani kradli grozdje. Zato je postavil zid od obzidja. Cerkvice že zdavnaj ni več, kot že zdavnaj ni več še kakih 13 piranskih cerkva. Župan je preprosto prepovedal vse gradnje, odnašanje kamenja in zapiranje obzidja.

Piran je imel že v 7. stoletju na Punti nekaj hiš, ki so bile obdane z obzidjem. Tam so bila tudi najstarejša mestna vrata, Miljska vrata, pa Stolna in Osrednja vrata (Porta Misana). Središče mesta je bilo na današnjem Prvomajskem trgu, najbolj znani slovenski filmski kulisi. Nedaleč stran od trga je Obzidna ulica, ki je še danes ozka in malce temačna ter srednjeveško zaprta, kot nalašč za vračanje v stare čase.

Koliko prstov
bo hkrati na mizi

Kar nekaj Pirančanov in tudi turistov si je ogledalo domiselno scenografijo in kostumografijo, živo razstavo, ki so jo pripravili člani Anbota. Najprej je po bližnjem Tartinijevem trgu, kjer je bil ravno sejem starin, hodil mestni klicar, glasnik, ki je z bobnom in v spremstvu vojakov kriče vabil ljudi, naj pridejo do tržnice, v neposredni bližini pravega Zelenjavnega trga. Skupino radovednežev je sprejela Vlasta Baraga in jim pojasnila, kaj se tam pravzaprav dogaja. Ob velikem sodu so štirje možakarji vpili ali prepevali, energično krilili z rokami, si kazali prste in govorili čudne besede, številke v beneškem italijanskem narečju. Istrani poznajo to več kot dva tisoč let staro igro, ki ji v Sredozemlju pravijo móra. Tekmovalca v določenem ritmu, hitro in glasno kažeta prste ob hkratnem ugibanju številk. Kdor ugane, koliko prstov obeh tekmovalcev bo sočasno na sodu ali mizi, ta osvoji točko. Zmagovalec je močnejši, bistrejši, bolj zbran in tisti, ki mu uspe večkrat vnaprej uganiti, koliko prstov bo pokazal nasprotnik. Na glas in zelo teatralno kričijo: šei, šete, otto, nove, mora. Nevednež si morda misli, da se možje prepirajo ali pa da so padli v trans od premočne kapljice. A to zmede le nepoznavalce. Mora je bila dolgo izključno moška igra, šele v zadnjih desetletjih vse več žensk s tekmovanjem v njej kaže roge moškim počasnežem. Številk ne kličejo v slovenščini, ker so slovenske besede preprosto nerodne za tako igro, večina številk se namreč konča na soglasnik. Tradicija kliče po romanskem, še raje italijanskem prepevajočem slogu, kajti obstaja tudi poseben slog more – mora cantada (prepevajoča).

Na tržnici so ponujali tudi žive kokoši, ki pa so brez praske preživele piranski dogodek. Foto Ubald Trnkoczy

V bližini kričečih in na videz nasilnih mož, ki so si z igro bistrili duha in krepili značaj, so se igrali otroci z žogami iz cunj in z obročki, ki so jih metali čez količek. Ob obzidje so postavili brajde z grozdjem, pletli so košare iz pripravljenega šibja, ženica je krpala in pletla nogavice, dalje je družina Babič prinesla dve kokoši, kikirikajočega petelina in še zajca v doma zgrajenih kletkah. Pod mizo so skrivaje ponujali dragoceno sol, pretihotapljeno iz solin. Kuharica (Daniela Paliaga) je za svoja gospoda (Ivica in Salko Pivač) kupila kokoš, in ko je gospa meščanka rekla, da je onadva ne bosta ubila, je kuharica odvrnila, da ji bo že ona zavila vrat. Gospod pa je raje plačal zanjo, ji rešil življenje in jo vrnil prodajalcu.

Primorske zdrahe (barufe) po piransko ni bilo težko odglumiti. Foto Ubald Trnkoczy

Vrnitev v Goldonijeve čase

Vmes se je kuharica skregala s še eno Pirančanko, ker sta obe hoteli boljšo zelenjavo. Sprli sta se na živo in mrtvo. »Kaj boš ti govorila, saj nimaš pojma, kaj je dobro!« »Ti boš govorila, forešta!« »Ti si navadna k... !« »Ti pa neumna p... !« Padale so težke besede, k sreči v starem dialektu, ki ga mnogi ne razumejo, mi pa si grdih besed ne upamo zapisati. Ampak nenadoma smo se znašli v času Goldonijevih Primorskih zdrah, po domače baruf. Takega okolja bi bil še Vito Taufer vesel, kajti tako talentiranih naturščikov ne srečaš vsak dan. Daniela Paliaga nam je povedala, da so se na uprizoritve pripravljali štiri mesece, razdelili so si naloge, Sergej Benčič in njegova družina so prinesli staro orodje za delo na njivi, solinarske pripomočke, košare in kletke, živali, ribiške mreže, drugi so poskrbeli za kostume in nošo, tretji za dodatke in slog. Ampak dialogov se niso učili na pamet. Pogovore so improvizirali in si jih izmišljali sproti, zato so bili toliko bolj prepričljivi.

Gospa Tončka je nosila košaro, polno rib, med njimi jih je nekaj kar močno zaudarjalo, ker v starih časih ni bilo zamrzovalnikov. So se pa zaradi sumljivo »svežih« rib lepše skregali in obkladali z zmerljivkami in pripombami. Ozračje sta nekoliko odišavili prodajalki zelišč in začimb Metka Žugelj in Doris Jelušič. Na stojnicah ni bilo krompirja, čeprav so ga Evropejci že imeli, niso pa ga še kuhali. Šele Marija Terezija jih je naučila pripravljati krompir. Naprodaj so imeli solato, korenje, čebulo in česen, ajdovo kašo, fižol, kutine, tudi zelje. Od začimb pa timijan in baziliko, rožmarin in lovor, origano in žajbelj, sivko in pehtran. Ko so posušena zelišča prižgali, so odgnali tudi smrad po »utrujenih« ribah. Med prodajalkami je bila branjevka Majda, ki je iz Brkinov prinesla kis in dragocena jabolka. Upodobila je večno vez med mestom in podeželjem, kako so beneški meščani ves čas trgovali in sodelovali s slovanskim življem. Pri tem se niso pozabili zmrdovati, kako je piranska solata veliko boljša od tiste tuje, z dežele. Na koncu seveda ni manjkala vedeževalka, ki je vsem napovedala, da bodo še letos dobili božičnico.

Tiramisu v krinolini

Toda veselje je kmalu pokvaril sodni pisar (sicer pravi mestni arhivar Matej Muženič), ki je prišel z vojaki in jim glasno povedal, da kršijo zakon o prepovedi uporabe obzidja. »Naj si nihče, ne mož ne žena, ne starec ne otrok, ne drzne prilaščati obzidja, ki je v dobro vseh.« To je pisalo že v najstarejšem piranskem arhivu iz leta 1307, kasneje so dodali pomembno opozorilo, da je kazen 40 soldov za vsak odneseni kamen z obzidja. Ničesar od svoje krame ne bi smeli nasloniti na zid, z ničimer ga ne bi smeli zakriti, zagrozil jim je, da jih bo oglobil za 25 liber. Ljudje pa so mu kriče ugovarjali, da je kazen oderuška in strašna. Ampak sodnik je bral mestni statut v italijanščini in slovenščini.

Ljubezenski napoj tiramisu je bil nakup dneva. Foto Ubald Trnkoczy

Medtem je kuharici uspelo pod mizo od zeliščarke dobiti ljubezenski napoj, ki so mu rekle »tiramisu« (dvigni me gor), za svojo gospo, ta ga je potrebovala za gospoda. Bogati Pirančan se je zmrdoval, da ga on ne potrebuje, a ga gospa ni poslušala in je rade volje spravila čarobni napoj v krinolino. Kuharica pa je jadikovala, da ne ve, ali bo napoj deloval brez kokošje juhe.

Sodniku je uspelo pregnati prodajalce in kupce s tržnice Anbot šele popoldne. Eden od (pravih) lastnikov stanovanj se je prišel opoldan zares kregat z anbotovci. Jezil se je predvsem na igralce more, ker se tako derejo, in zakaj tega ne počnejo v slovenščini. Ampak to so anbotovci vzeli v zakup, saj je odlično dopolnjevalo zdraho na ulici. Tudi v starem Piranu so živeli nergači, morda tudi tujci, ne vemo pa, ali so tudi takrat spali do pozne opoldanske ure.