Pisma inštitutu: Ne uničujte Slovenski Jezik!!

»Naj bo to konkreten izziv za vašo znanstveno ustanovo.« »Ne uničujte Slovenski Jezik (...) da vas ni sram takoj izbrišite!!!!!« »Prosim, lotite se svojega dela, skrbi za jezik, ker to kar počnete je ravno nasprotno.« »Vam je spoh kaj mar za slovenski jezik?« »Pri vas se itak pretežno komplicira.« Vsem tistim, ki še niso v besu odložili časnika zaradi neprimernega tona in neodpustljivo malomarnega odnosa do jezika, naj pojasnimo: vse napake so prepisane in del razstave v Atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Njena tema so pisma Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša.

Pravopis 8.0: pravil se bo učila tudi umetna inteligenca

Razstava Ne uničujte Slovenski Jezik!! Pisma inštitutu bi lahko zvenela kot prvoaprilska šala – v Atriju ZRC SAZU so jo namreč odprli prav na ta dan –, če ne bi bilo vse, kar je na njej mogoče prebrati, res. Vsekakor pa je svojevrsten poklon humorju, kakor je na odprtju poudaril direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar. »Brez humorja bi bilo življenje precej bolj pusto, še posebej velja to za raziskovalno delo.«

V dopisih, naslovljenih na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ne manjka pravopisnih in slovničnih spodrsljajev. FOTO: Blaž Samec

Z izdatno mero humorja ali pa vsaj veliko dobre volje jezikoslovci obravnavajo tudi pisma, ki se stekajo na njihove naslove in razkrivajo, da je ljudem mar za jezik – čeprav kdaj ne bi škodilo, če bi vsebino zapisanega vsaj enkrat prebrali za sabo. Tako lahko tudi uvodoma na razstavi preberemo: »Stara modrost z družbenih omrežij pravi, da se ti bo v stavek, s katerim se boš poskušal posmehniti nekomu, ki ne zna uporabljati velike začetnice ali izpusti vse vejice, neizogibno prikradla kakšna napaka.« In vse to skoraj brez izjeme velja tudi za pisma Inštitutu za slovenski jezik.

Zanimivi dokument časa – in še česa

Dopisi, ki jih dobivajo raziskovalke in raziskovalci, bi bržčas ostali skriti v zajetni zbirki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, če ne bi pritegnili pozornosti Agate Tomažič, njihove sodelavke z ZRC SAZU ter avtorice zasnove razstave in spremnega besedila. Kot je priznala, je potrebovala kar nekaj časa, da jih je prepričala, naj tega bogastva nikar ne zadržijo zase, ampak ga dajo na ogled vsem, »saj je zanimiv dokument časa – in še česa«.

Agata Tomažič: »Jezik ni nakit, jezik je orodje, in če ga ne uporabljamo, zarjavi.« FOTO: Blaž Samec

Ko so ji pisma zaupali v urejanje, se je počutila, kot bi brskala po zapuščini družine, katere članice in člane sicer pozna, vendar z vsakim prebranim dopisom odstre novo tančico njihovih skrivnosti, je opisala. Kot pisateljica se tudi ni mogla upreti, da se ne bi spraševala, kakšen je avtor, kaj počne v vsakdanjem življenju, kaj je, kaj pije, kaj bere ...

Na razstavi so anonimizirana pisma, ki so jih jezikoslovci prejeli v zadnjih treh letih. Avtorica jih je razdelila v štiri skupine z imeni, ki povedo vse: nergači, nesramneži, izumitelji in iskalci informacij. Pri slednjih najdemo opombo: »Ni naključje, da jih navajamo proti koncu seznama, saj jih je manj – kot pri pismih bralcev tudi tu velja, da prednjačijo pisci, ki se pritožujejo.« Seveda se najdejo tudi prijazni dopisi, prav vsi pa so lahko koristni, kakor dobrohotno ugotavljajo jezikoslovci. Pri snovanju novega pravopisa, Pravopisa 8.0, so si tudi aktivno prizadevali, da bi dobili čim več komentarjev, in jih od leta 2019, ko so javnosti predstavili prvo poglavje, res prejeli več kot 2400.

Nekoč je nanje odgovarjal Oton Župančič

Čeprav so na razstavi zajeti dopisi od leta 2023, jih jezikoslovci prejemajo že vrsto desetletij. Pravzaprav se je navada spraševanja jezikoslovcev uveljavila že ob ustanovitvi Inštituta za slovenski jezik pred 80 leti, je opozoril dr. Kozma Ahačič, predstojnik omenjenega inštituta in eden od svetovalcev pri pripravi razstave. Največkrat je, kot je dodal, na takšna vprašanja odgovarjal Oton Župančič. Takrat je bilo dopisov seveda bistveno manj. »Nekje do devetdesetih let so bili strogo uradni, in preden so jih avtorji odposlali, so jih dali v preverbo vsaj nekaj jezikoslovcem,« je ponazoril.

»Vedno se vprašam, kaj je ta dopisovalec res želel sporočiti, in včasih te na videz neprijazen dopis opozori na kakšno zelo tehtno raziskovalno vprašanje,« pravi Kozma Ahačič, na katerega so naslovljeni nekateri dopisi.

Zdaj je drugače: pisem je precej več, ljudje jih, kot velja za čas družbenih omrežij, napišejo na dušek, ne meneč se za slovnična pravila, in so nemalokrat še nesramni. Zlasti v zadnjih 20 letih se je po Ahačičevih besedah močno povečalo število manj prijaznih pisem, še zlasti če kakšen politik izpostavi neki jezikovni problem.

»Vendar pa je naše načelo, da na vsako pismo, najsi je prijazno ali pa nesramno, argumentirano odgovorimo. Ta odločitev se nam je dolgoročno zelo obrestovala, saj se s tem odpravljajo nekateri jezikovni nesporazumi. Jezik uporabljamo vsak dan, zato nas lahko dogajanje, povezano z njim, zares vznemiri,« je ponazoril Ahačič. Med naslovniki je večkrat tudi on, kot lahko vidimo na razstavi, a ga to ne spravlja v posebej slabo voljo. »Vedno se vprašam, kaj je ta dopisovalec res želel sporočiti, in včasih te na videz neprijazen dopis opozori na kakšno zelo tehtno raziskovalno vprašanje. To možnost stika z ljudmi moramo jezikoslovci jemati zelo resno.«

V preteklosti so zaradi razburjenja javnosti pravopise že ustavili, še vedno se spomnimo burnih odzivov na Toporišičevega. »Pravopis je vedno dogovor med javnostjo in jezikoslovci. Ne moremo in niti ne želimo ga vsiljevati ljudem, ampak doseči dogovor o tem, kakšna pravila naj postavimo, da bo naše življenje z jezikom čim lažje,« je poudaril.

Kot družinski nakit

Nad čim pa se največkrat jezijo najbolj nergavi avtorji dopisov: nad jezikoslovci ali nad jezikoslovnimi pravili? Agata Tomažič je v odgovoru opozorila, da je za večino avtorjev slovenski jezik materinščina. »Materni jezik je nekaj, kar nam predstavlja varnost, zavetje, toplino, in če se zgodijo kakršne koli spremembe, je to praviloma slabo sprejeto.« Ta odnos primerja z odnosom do družinskega nakita: »Tega ljudje v glavnem samo občudujejo, tu in tam zloščijo, bog ne daj, da bi ga kdo nosil, kaj šele, če ni član našega plemena. Toda jezik ni nakit, jezik je orodje, in če ga ne uporabljamo, zarjavi. Kot je rekla moja babica o biserni ogrlici: treba jo je nositi, kajti če je le v šatulji, njen lesk zbledi.«

Razstava, ki jo je oblikovala Tanja Radež, bo na ogled do 23. aprila. Foto Simona Bandur

Razstava, ki jo je oblikovala Tanja Radež in bo na ogled do 23. aprila, je že ob odprtju pritegnila veliko bralcev in gotovo se je kateri sumničavo ozrl k sosedu, ali ni nemara avtor katerega od dopisov. Med obiskovalci, ki so pozorno prebrali vse, tudi manjkajoče vejice, odvečne klicaje in nepravilno postavljene velike začetnice, je bil Janez Stergar, po poklicu sicer zgodovinar, a je že iz družine prinesel tenkočutnost do jezika in jo še vedno neguje.

Razstava ga je pritegnila, ker je aktualna in ker posega v naše vsakodnevno življenje v javnosti, je povedal. »Ti dopisi so po vsebini zelo zanimivi, tudi tisti s predlogi,« je dejal in razkril, da tudi njega marsikatera napaka v javni rabi vznemiri. »Če sem na kakšni prireditvi, ki je povezana z jezikom ali narodno zavestjo oziroma identiteto, se včasih pustim sprovocirati in se vključim.« Na razstavi sicer opozarjajo, kot se je takoj navezal, da je ustreznejši izraz za identiteto istovetnost.

Razstava, ki jo je oblikovala Tanja Radež, je že ob odprtju dobila veliko bralcev. Foto Simona Bandur