Planinski mir
Pozdrav v hribih je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja.
Odpri galerijo
Pozdrav mimoidočega, četudi ne v visokogorju, lahko marsikomu polepša dan. FOTO: Špela Kuralt/Delo
Prijateljica vsako jutro, še preden se pri nas kuha kava, v miru in tišini osvoji enega od bližnjih hribčkov. Nekakšna meditacija pred začetkom delovnega dne. A jo nekateri zavzeti pohodniki z neprestanim pozdravljanjem mečejo iz stanja hribovske zamaknjenosti.
Pozdrav v hribih je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja, je mogoče prebrati v častnem kodeksu Planinske zveze Slovenije. Pa tudi, da naj bo pozdrav vljuden in prisrčen, naj ne čakamo, da bomo pozdravljeni, in da ni vljudno, če na pozdrav ne odzdravimo. Bonton.
Tudi planinci opažajo, da na bolj obljudenih poteh lahko le pozdravljajo. Nekdo je na forumu pred leti zapisal, da bi med potjo kar vrtel posnetek: »Dober dan.« Številnim obiskovalcem slovenskih planin je pozdravljanje tuje. Ko smo pred dnevi obredli nekaj hribov v okolici Bohinja, pozdravljanja oziroma odzdravljanja ni bilo prav veliko. Je pa res, da prav visoko nismo šli in smo srečevali večinoma tuje obiskovalce, ki jih je morda naš »dober dan« zmedel in niso vedeli, kaj naj odgovorijo. Slovenski planinci, ki bi nam lahko odzdravili, so v visokih gorah, nam je pojasnila gospa v planšarskem muzeju.
Predpisane višine, od katere velja, da je treba mimoidoče pozdravljati, ni. Ko si v gorah in že morda pol dneva nisi nikogar srečal, je logično, da boš mimoidočega ne le pozdravil, ampak verjetno z njim izmenjal nekaj besed. Ali to velja tudi za griče nad mestom, kjer dosežeš vrh v nekaj minutah? Če greste zjutraj na sprehod ob Savinji, kjer vzpenjanja sploh ni, boste gotovo slišali najmanj en pozdrav.
Čeprav lahko pozdravi kalijo naš meditativni mir, jih lahko razumemo ne le kot bonton, ampak da s(m)o ljudje željni bližine sočloveka. Za čisto tišino in popoln mir bo treba višje in v bolj skrite kotičke. Malce nižje pa lahko zgolj s pozdravom človeku polepšamo dan.
Pozdrav v hribih je zunanji izraz planinskega tovarištva in spoštovanja, je mogoče prebrati v častnem kodeksu Planinske zveze Slovenije. Pa tudi, da naj bo pozdrav vljuden in prisrčen, naj ne čakamo, da bomo pozdravljeni, in da ni vljudno, če na pozdrav ne odzdravimo. Bonton.
Tudi planinci opažajo, da na bolj obljudenih poteh lahko le pozdravljajo. Nekdo je na forumu pred leti zapisal, da bi med potjo kar vrtel posnetek: »Dober dan.« Številnim obiskovalcem slovenskih planin je pozdravljanje tuje. Ko smo pred dnevi obredli nekaj hribov v okolici Bohinja, pozdravljanja oziroma odzdravljanja ni bilo prav veliko. Je pa res, da prav visoko nismo šli in smo srečevali večinoma tuje obiskovalce, ki jih je morda naš »dober dan« zmedel in niso vedeli, kaj naj odgovorijo. Slovenski planinci, ki bi nam lahko odzdravili, so v visokih gorah, nam je pojasnila gospa v planšarskem muzeju.
Predpisane višine, od katere velja, da je treba mimoidoče pozdravljati, ni. Ko si v gorah in že morda pol dneva nisi nikogar srečal, je logično, da boš mimoidočega ne le pozdravil, ampak verjetno z njim izmenjal nekaj besed. Ali to velja tudi za griče nad mestom, kjer dosežeš vrh v nekaj minutah? Če greste zjutraj na sprehod ob Savinji, kjer vzpenjanja sploh ni, boste gotovo slišali najmanj en pozdrav.
Čeprav lahko pozdravi kalijo naš meditativni mir, jih lahko razumemo ne le kot bonton, ampak da s(m)o ljudje željni bližine sočloveka. Za čisto tišino in popoln mir bo treba višje in v bolj skrite kotičke. Malce nižje pa lahko zgolj s pozdravom človeku polepšamo dan.
