Po koncu karantene
Vse, kar se je še pred mesecem zdelo samoumevno, morda celo nepomembno, je zdaj neprecenljivo, dragoceno.
Odpri galerijo
Italija je karanteno podaljšala do velike noči, kdaj si bodo zdravniki in drugi zdravstveni delavci končno lahko oddahnili, pa ne ve nihče. Foto Miguel Medina/ AFP
Smrtonosna bolezen v Italiji še vedno razdvaja zakonce, otroke in starše, vnuke in none ter prijatelje, dogodi se, da vzame vso družino. Pred tem so težke tudi srčne bolečine hudo bolnih, ki se ne morejo posloviti ne z besedo ne z dotikom svojcev, prav tako slednjim, ki ne morejo niti na njihovo zadnjo pot. Ovdoveli starejši žalujejo sami, brez objemov, ki bi porazdelili žalost.
Ob težkih zgodbah poleg drugih, ki dvigujejo duha, tudi oni usmerjajo pogled onkraj tega trenutka. V Corriere della Sera so pozvali bralce: »Vsi smo v teh težkih dneh karantene najmanj enkrat pomislili, kaj bomo storili 'potem'. Na lep cilj, ki ga bomo uresničili, ko se bomo približali koncu tunela. Kaj vam najbolj manjka in kaj bo vaša prva poteza?«
Luca iz Bergama je zapisal, da bo šel k mami, ki po očetovi smrti za njim žaluje povsem sama. Organist iz Brescie Valerio Johnatan si bo vzel dva tedna počitnic in se zaprl k orglam v Kristusovi cerkvi v Brescii. »Z mislijo na vse nas, za vse tiste, ki so nas zapustili, in njihove drage, za vse, ki so tvegali življenje, da bi rešili druge.«
Matteo iz Vicenze bo s punco odšel na sprehod, potem bosta naročila pico, kakor sta počela vsako soboto zadnjih sedem let. »Malenkost, ki nama pomeni zelo veliko,« je poudaril. Massimiliano iz Milana se bo najprej izgubil v knjigarni, someščan Davide bo tekel zasnubit Giorgio. Maria iz Rima bo šla na nočni sprehod od Piazza Navone do cerkve Trinità dei Monti, Marco iz Salerma na 15-kilometrski tek ob morju, Piero iz Mandurie pa z družino na sladoled, usedli se bodo na klop in gledali mimoidoče.
Rita iz Milana komaj čaka obisk gora, avgusta bo šla v Dolomite. Eleonora iz Milana pa je obljubila otrokom, da se bodo najprej veselo povaljali po zemlji v parku Sempione.
Vse, kar se je še pred mesecem zdelo samoumevno, morda celo nepomembno, je zdaj neprecenljivo, dragoceno.
Ob težkih zgodbah poleg drugih, ki dvigujejo duha, tudi oni usmerjajo pogled onkraj tega trenutka. V Corriere della Sera so pozvali bralce: »Vsi smo v teh težkih dneh karantene najmanj enkrat pomislili, kaj bomo storili 'potem'. Na lep cilj, ki ga bomo uresničili, ko se bomo približali koncu tunela. Kaj vam najbolj manjka in kaj bo vaša prva poteza?«
Večina goji skromne želje ponovno snidenje s svojci in prijatelji, sprehod po mestu ... Foto Stefano Rellandini/ Reuters
K žalujoči mami, po pico in na sladoled
Luca iz Bergama je zapisal, da bo šel k mami, ki po očetovi smrti za njim žaluje povsem sama. Organist iz Brescie Valerio Johnatan si bo vzel dva tedna počitnic in se zaprl k orglam v Kristusovi cerkvi v Brescii. »Z mislijo na vse nas, za vse tiste, ki so nas zapustili, in njihove drage, za vse, ki so tvegali življenje, da bi rešili druge.«
Matteo iz Vicenze bo s punco odšel na sprehod, potem bosta naročila pico, kakor sta počela vsako soboto zadnjih sedem let. »Malenkost, ki nama pomeni zelo veliko,« je poudaril. Massimiliano iz Milana se bo najprej izgubil v knjigarni, someščan Davide bo tekel zasnubit Giorgio. Maria iz Rima bo šla na nočni sprehod od Piazza Navone do cerkve Trinità dei Monti, Marco iz Salerma na 15-kilometrski tek ob morju, Piero iz Mandurie pa z družino na sladoled, usedli se bodo na klop in gledali mimoidoče.
Rita iz Milana komaj čaka obisk gora, avgusta bo šla v Dolomite. Eleonora iz Milana pa je obljubila otrokom, da se bodo najprej veselo povaljali po zemlji v parku Sempione.
Vse, kar se je še pred mesecem zdelo samoumevno, morda celo nepomembno, je zdaj neprecenljivo, dragoceno.
