Poezíja

Slovar slovenskega knjižnega jezika pove, da je poezija »literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, pesništvo«. Kratka, jasna razlaga, ki umešča besedo v red pomenov. V tej obleki je poezija videti nekoliko preveč disciplinirana, kot da si je morala nadeti poslovni kostim in pustiti pisan šal doma. Ko poezija vstopi v jezik, se slovarskemu redu, ki čuva življenjske zgodbe besed, le nasmehne in ga preizkusi. Vsak, ki jo pozna, ve, da dolgo ne zdrži v okvirih. Besede razgrinja po svoje, jih zasuče tako, da se iztrgajo pričakovanemu pomenu in zaživijo v novih, vedno drugačnih odtenkih.

Je odmev, ki se vrača k jeziku samemu, k njegovi obliki, zvoku, ritmu, ujetemu v verz. V njej besede zazvenijo kot glasba, dobijo okus, pred nami stojijo podobe, ki se jih lahko skoraj dotaknemo. Ustvarjajo estetsko izkušnjo, ki presega običajno sporočanje, in grejo še dlje. Približajo nam občutke, asociacije in misli, ki jih v vsakdanu težje ujamemo, ter izražajo tudi tisto, kar je sicer neizrekljivo.

Poezija nas spremlja, kadar se hočemo ustaviti in videti več. Da tišina v pogovoru ni praznina, ampak prostor, kjer lahko nekaj zraste. Dan ni le ura za uro, ampak praznik, ki se prelije v srečanje, in vino ni zgolj opojna pijača, temveč kaplja, v kateri domuje sonce in delo rok. Naj nas tudi letošnji Dnevi poezije in vina spomnijo, da pomen ni nikoli dokončen. Kot vino, ki ponudi več plasti okusa, moč (pesniškega) jezika vedno znova odpira vse še neraziskane poti v svet in nas same.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Duša Divjak Race.