Pogin radovedne mlade delfinke ni bil zaman

Mlada delfinka se je nekje v Piranskem zalivu dvakrat zapletla v mrežo. Prvič, ko je bila stara komaj eno leto, se je iz nje rešila, vendar je del mreže ostal zataknjen na njej še več kot eno leto. Kljub temu je slaba izkušnja ni ustavila, radovednost in igrivost ji nista dali miru. Še naprej se je v globini igrala z mrežami. Čez dobro leto se je tako še drugič, tokrat usodno in za zmeraj, v eno zapletla. 

Študija avtorjev Tilna Genova (na fotografiji) in Tomislava Pallerja ponuja več novih spoznanj o tem, kako upravljati primere zapletanja morskih sesalcev. Foto Morigenos

Primer so dobro spremljali in preučili slovenski raziskovalci, ki so o njem napisali znanstveno študijo in jo minule dni objavili v mednarodni znanstveni reviji Diseases of Aquatic Organisms. Študija ponuja več novih spoznanj o tem, kako upravljati primere zapletanja morskih sesalcev in kako v njih odločati.

Mlado delfinko so večkrat opazovali in spremljali člani Morigenosa, slovenskega društva za morske sesalce, v okviru svojega terenskega monitoringa. Tako kot njeno mamo so jo poznali že prej, nekega dne pa so opazili, da na trupu nosi del ribiške mreže. Zataknjena je bila za hrbtno plavut, del vrvi se je zajedal v tkivo te plavuti. Mreža ali vrv se je zajedala tudi v predel čela, vendar se je pozneje sama pretrgala ali snela.

Primeri takšne dolgotrajne zapletenosti v mrežo so znani pri kitih, pri delfinih pa so opisani precej redkeje, je pojasnil ustanovitelj Morigenosa in raziskovalec morskih sesalcev dr. Tilen Genov. Člani društva so delfinko in njeno mater spremljali še naprej. Ugotovili so, da se je normalno telesno razvijala, da je ohranila dobro telesno kondicijo, kar je potrdilo, da zapletanje v mreže ni nujno usodno, čeprav pomeni resno in dolgotrajno tveganje za živali. Z rastjo delfinke je mreža prodrla globlje v hrbtno plavut, vendar se je vedla in gibala razmeroma normalno, zato so pričakovali, da se je bo sama rešila.

Delfinka z mrežo okoli hrbtne plavuti, ki je z njeno rastjo še globlje prodrla v plavut, je več kot leto dni normalno živela v morju. Foto Tilen Genov

Toda dobro leto pozneje se je za zmeraj ujela v drugo mrežo. Truplo dveletne delfinke je v pristanišče pripeljal piranski ribič. Na Nacionalnem veterinarskem inštitutu ljubljanske veterinarske fakultete so opravili obdukcijo in ugotovili, da je bilo drugo zapletanje neodvisno od prvega. Iz vseh okoliščin so sklepali, da delfinka ni šla v mrežo po ribe.

»Delfinka je bila del jutranje skupine delfinov, ki se ne hranijo iz stoječih mrež, saj iz vseh opazovanj vemo, da plavajo mimo njih in po navadi raje spremljajo ribiške ladje kočarice, ki vlečejo mreže za sabo. Obdukcija je potrdila, da je imela v trebuhu več cipljev, tudi ti se ne lovijo v vrsto mreže, v katero se je zapletla. Zato s precejšnjo gotovostjo trdimo, da je bila zgolj radovedna ali igriva oziroma nekaj podobnega,« je povedal Genov.

Ukrepi reševanja morajo biti premišljeni

V času opazovanja delfinke z ovito mrežo okoli plavuti se je pojavilo tudi vprašanje, ali bi bilo mogoče mrežo kako odstraniti z nje. Zaradi številnih omejitev so se odločili, da poseg ne bi bil najboljša izbira. Takšno reševanje morskega sesalca je popolnoma drugačno kot reševanje živali na kopnem, saj se ne pustijo kar tako ujeti.

Ugotovili so, da se ji ne morejo približati ali varno odstraniti mrežo na daljavo. Morebitni poskusi ujetja bi pri njej lahko povzročili dodaten stres, poškodbe ali celo smrt. Dodatna omejitev je bila, da je bila mladička, odvisna od matere in tesno povezana z njo do tretjega leta starosti. Ločevanje od matere bi pomenilo dodatno nesprejemljivo tveganje. Morskega sesalca prav tako ni mogoče uspavati, saj bi uspavani delfin potonil in bi ga težko našli, predvsem pa preneha dihati, kajti delfini ne dihajo samodejno (kot sesalci na kopnem).

Delfinka z brazgotino od vrvi in mreže Foto Tilen Genov

»Ponekod na svetu, tudi na Floridi, sem videl, da v posebnih predelih plitvega morja poskušajo pomagati delfinom z začasnim zajetjem v posebne mreže, vendar je morje tam plitvejše od našega, sodeluje vsaj sto ljudi in petnajst bark ... Ukrepi morajo biti zelo premišljeni,« je dejal sogovornik.

Obdukcija je pokazala, da se je delfinka povsem normalno prehranjevala in gibala, kot so domnevali, je imela zelo dobre možnosti za preživetje. »Vendar se ob prvem zapletanju očitno ni dovolj prestrašila mreže, in to je bilo zanjo usodno,« je še dodal Genov. Kot soavtor je pri raziskavi sodeloval tudi veterinar dr. Tomislav Paller z Nacionalnega veterinarskega inštituta.

Ribič vendarle rešil delfina iz mreže

Ključno za razumevanje primera pa je bilo sodelovanje z lokalnimi ribiči, eden od njih je namreč truplo delfinke pripeljal in predal Morigenosu in veterinarjem. Tako so lahko razvozlali celoten zaplet in dvakratno nesrečo delfinke. »Piranski ribiči so s tem omogočili, da se iz tega primera nekaj naučimo. Zato njena smrt morda ni bila povsem zaman. Znanstveniki imajo redko možnost združiti opazovanje živih prizadetih morskih živali z natančnimi posmrtnimi preiskavami. Spoznanja iz tega primera so prispevala k oblikovanju globalnih smernic za ukrepanje v primeru zapletanja delfinov v ribiške mreže,« je poudaril Tilen Genov.

V Tržaškem zalivu (oziroma v najsevernejšem delu Jadrana) skoraj ne mine leto, da se v ribiške mreže ne bi ujel kakšen delfin, vsako leto kateri zaradi tega pogine. Pred nekaj manj kot tremi leti je piranskemu ribiču in delavcu iz piranskega akvarija Gorazdu Lazarju uspelo rešiti delfina, ki se je pred Piranom zapletel v mrežo. Delfin je imel srečo v nesreči, da ga je Gorazd opazil, ko je bil s sodelavci v delovni akciji na morju, in srečo, da je bil na čolnu z vitlom, da je lahko dvignil mrežo. Sprva se je bal. Enkrat je nekoliko udaril s telesom ob čoln, vendar se je kmalu umiril.

»Ko sem povlekel ujet rep z mrežo v zrak, je skoraj povsem obmiroval in potrpežljivo čakal ter z enim očesom spremljal moje reševanje. Mreža mu je pri repu povzročila kar nekaj globokih odrgnin in se mu zarezala do živega. Morje je na tem mestu globoko 21 metrov, mreže visijo poldrugi meter nad tlemi. Ker so dolge vsaj nekaj sto metrov, je moral porabiti precej sile, da je tako z repom ujet skupaj z mrežo priplaval na površje in spet potonil,« je pripovedoval Lazar.

Videti je bilo, da je delfin že utrujen. Niso pa mogli vedeti, kako dolgo je že ujet. Če bi se ujel prejšnjega dne, bi verjetno omagal pred jutrom, so sklepali. Ko je bil rep zunaj, je Lazarju uspelo v eni minuti toliko razširiti mrežno past, da je najprej osvobodil en del repa, potem pa še drugega. Delfin je za hip obstal in potem zaplaval.

»Kolega mi je dejal, da je kakih 50 metrov stran videl še nekaj delfinov, ki so verjetno spremljali dogajanje, toda sam sem bil preveč osredotočen na reševanje. Tako se me je dotaknilo delfinovo trpljenje, da bi v tistem tudi skočil v morje in prerezal mreže, da bi rešil trpečo žival. Čeprav mi je Tilen Genov pozneje dejal, da to ne bi bilo priporočljivo, saj ujeta žival deluje nepredvidljivo,« je Gorazd Lazar povedal takoj po zgodovinskem dogodku.

Bilo je v začetku maja 2023 in to je bil prvi znani primer reševanja morskega sesalca iz zapletenih mrež v našem morju. Dogodek so zabeležili tudi v Morigenosu, kjer so ugotovili, da je bil delfin eden iz skupine 150, ki jih v glavnem srečujejo v našem morju. Ker zanj še niso imeli imena, so po tem dogodku sprožili javno akcijo za njegov izbor. Večina je predlagala, da naj bo Srečko. In Srečka še zmeraj srečujejo med opravljanjem svojih terenskih monitoringov na morju.