Pogrebi kot sodoben spektakel

Kako se poslavljamo od slavnih: Pomembne so vrednote in načela, ki jih je pokojnik poosebljal, nanje pa se lahko vpnejo različne interpretacije in identifikacije

Objavljeno
03. avgust 2018 12.00
Posodobljeno
06. avgust 2018 11.59
Splitsko slovo od moža, ki je dal glas Dalmaciji.
Foto Ante Čizmić/Cropix
Saša Bojc
Saša Bojc
»Njegove pesmi so bile del jugoslovanske identitete in popularne kulture, združevale so različne narode, zato še danes nosijo nostalgični spomin na pretekle čase.« Tako veličastno slovo od Oliverja Dragojevića, kot so mu ga priredili njegovi rojaki v Splitu in Veli Luki na Korčuli, razlaga Mateja Habinc, docentka za etnologijo Slovencev na ljubljanski filozofski fakulteti.

V tem, da so njegov odhod pospremili tudi z državnimi institucijami, kot sta policija in vojska, ter prenosom v živo na javni televiziji, je prepoznati, kakšen pomen priznavajo pevcu oziroma ikoni popularne glasbe in kulture, ki je v celotni nekdanji Jugoslaviji pustil skoraj polstoletno sled, dodaja dr. Marko Milosavljević, profesor na fakulteti za družbene vede. »Danes v kolektivnem kulturnem spominu ostaja in obstaja predvsem glasba oziroma glasbeniki. V teh dneh pa sem si – na žalost – težko predstavljal, da bi se kaj podobnega zgodilo pri nas. Celo pevci in pevke zlatih let slovenske popevke, kot sta bili denimo Marjana Deržaj in Majda Sepe, katerih pesmi znajo na pamet pripadniki različnih generacij, so odšli tiho in tudi danes se jih spominjamo površno,« je opomnil.
 

Različno formalizirani


Množični pogrebi pevcev in pop zvezdnikov, politikov in članov kraljevih družin so tudi sodobni spektakli, predvsem po zaslugi medijev, ki jih podrobno spremljajo in prenašajo v živo, vendar so različno formalizirani. Pri članih kraljevih družin je po besedah Mateje Habinc protokol mnogo bolj tog kot pri osebnostih iz popularne kulture. Svojevrsten je bil po njenem pogreb pevca Falca (s pravim imenom Johann 'Hans' Hölzel) konec 90. let na Dunaju, pri nas pa predlanski pogreb literata in profesorja dr. Aleša Debeljaka, o katerem so poročali nekateri mediji. »Na pogrebu se še izraziteje pokažejo vrednote in načela, ki jih je poosebljal pokojnik, nanje pa se lahko vpnejo različne interpretacije in identifikacije. Pri Dragojevićevem pogrebu se je podobno kot pri nedavnem slavju ob osvojitvi drugega mesta Hrvatov na mundialu vidneje izrazil nacionalni ponos, politični establišment, ki se rad kaže na takšnih dogodkih, pa vse to, kar pripisujemo priljubljenemu pokojniku, utegne izkoristiti v svoj prid, saj volivcem ostane v spominu, kdo se je na pogrebu pojavil,« dodaja.

Slovo Oliverja Dragojevića v nekem pogledu spomni na tragično smrt makedonskega pevca Tošeja Proeskega, ki je umrl v prometni nesreči na Hrvaškem oktobra 2007. V nasprotju z Dragojevićem je bil prezgodaj ugasli talent, ki so ga kljub razpadu Jugoslavije prav tako poznali v vseh nekdanjih republikah in se mu je obetal uspeh v tem kulturnem prostoru. Prav odhoda teh glasbenih ustvarjalcev po besedah Habinčeve lepo kažeta, da imamo do smrti različen odnos, saj jo pogosto delimo na dobro in slabo. Ob bolezni, s katero se je boril Dragojević, je marsikdo pomislil, da ga je smrt nekako odrešila, smrt mladega Tošeja pa je vzbujala ugibanja, koliko bi človek še ustvaril in doživel. »Lahko jo razumemo ne samo kot škodljivo za človeka, ampak kot izgubljeni potencial za celotno družbo,« je prepričana profesorica.

Če se ozremo širše in dlje v glasbeno zgodovino, je bila v zahodnem svetu ena najbolj šokantnih smrti med glasbeniki gotovo umor uporniškega simbola rock generacije 60. in 70. let Johna Lennona 8. decembra 1980 v New Yorku. V zadnjih treh desetletjih pa Milosavljević izpostavlja še smrt frontmana skupine The Queen Freddyja Mercuryja, ki je bil zaradi prekinitve molka o svoji bolezni in detabuiziranja aidsa pomembna osebnost popularne kulture, in smrt princese Diane, ki je bila pogosto v družbi glasbenikov in tudi sama ikona te scene. Na pogrebu, ki so ga v živo spremljale satelitske televizije in gledale množice po vsem svetu, ji je v slovo zapel Elton John.

image
Pogreb najmlajšega ameriškega predsednika se je vpisal v zgodovino.
Foto Wikipedija

 

Pogreb predsednika v režiji prve dame


Eden največjih pogrebnih spektaklov je bil, kot je prikazal tudi nedavni hollywoodski film Jackie, zadnja pot ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja tri dni po tistem, ko so ga 22. novembra 1963 ustrelili v Dallasu. Njegova žena Jacqueline Kennedy je v pičlih dveh dneh določila, kako mora biti videti njegovo slovo, ki se je nato vpisalo v zgodovino. Na državni pogreb v Washingtonu se je zgrnila večtisočglava množica, po vsem svetu pa so ga gledali milijoni gledalcev (na youtubu je najti peturni posnetek televizijske postaje CBS). Najmlajšega predsednika v zgodovini ZDA, ki je tudi umrl mlad, so pokopali z vojaškimi častmi in elementi pogrebov njegovih velikih predhodnikov Georgea Washingtona, Abrahama Lincolna in Franklina D. Roosevelta. Mrliški voz je vleklo šest konjev, za njim pa je korakal vranec brez jezdeca. V spominu več generacij je poleg žalujoče oprave prve dame, ki je poljubila moževo krsto, ostalo predvsem salutiranje komaj triletnega predsednikovega sina Johna F. Kennedyja Jr. pokojnemu očetu.

image
Titov pogreb je imel ugledno mednarodno udeležbo. Na fotografiji množica pri ljubljanski železniški postaji, od koder so njegovo truplo prepeljali v Beograd.
Foto Igor Modic

 

Množica voditeljev z obeh strani železne zavese


Pogreba zadnjega dosmrtnega predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita, ki je uradno umrl 4. maja 1980 v ljubljanskem kliničnem centru, se svet spominja kot enega od dogodkov z najuglednejšo mednarodno udeležbo v zgodovini. Pogreb je bil štiri dni po smrti v Beogradu, kamor so ga prepeljali v zloščenem Modrem vlaku, nekdaj v lasti kralja Aleksandra. Titovega pogreba v Hiši cvetja na Dedinju se je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, med njimi pa je bilo več kraljev in okoli trideset predsednikov držav, prišli so tako voditelji z obeh strani železne zavese kot predstavniki gibanja neuvrščenih. Najvidnejši imeni s svetovnega zemljevida, ki sta manjkali, sta bili ameriški in kubanski predsednik, Jimmy Carter in Fidel Castro. Na beograjskih ulicah, po katerih je potovala krsta, se je zbralo na tisoče ljudi, od pokojnika pa so se 5. maja lahko poslovili tudi Ljubljančani, ko je žalna procesija s Titovo krsto odhajala na železniško postajo.

image
Pogreb princese Diane šteje za enega najbolj gledanih televizijskih prenosov. Na fotografiji gomile cvetja pred Kensingtonsko palačo.
Foto Wikipedija

 

Gomile cvetja v Londonu


Povsem nepričakovano so se množice odzvale v Londonu, ko je 31. avgusta 1997 iz Pariza prišla novica, da je za posledicami prometne nesreče umrla valižanska princesa Diana, takrat že uradno ločena od prestolonaslednika princa Charlesa. Prvi njeni oboževalci so pred Kensingtonsko palačo začeli prinašati cvetje že v zgodnjih jutranjih urah, v nekaj dneh so se pred njo nagrmadile neverjetne količine rož, sporočilc in fotografij pokojnice. Pogreb 6. septembra 1997 v Westminstrski opatiji so neposredno prenašale tudi satelitske televizije, tako da jo je na zadnjo pot po londonskih ulicah poleg nepreglednih množic »pospremilo« še na milijone oboževalcev po svetu. Še danes Dianin pogreb šteje za enega najbolj gledanih dogodkov. V spominu so ostali prizori njenih sinov, tedaj 15-letnega Williama in 12-letnega Harryja. Ob lanski 20. obletnici materine smrti sta v več intervjujih razkrila, kako težko jima je bilo v tistih trenutkih, toda udeležba v sprevodu je bila njuna dolžnost, odločitev zanjo pa kolektivna, sta dejala. Diani so se prišli poklonit tako politiki kot hollywoodski zvezdniki in pevci.

image
Zadnjo pot Slavka Avsenika sta spremljala glasba in državni vrh. Pokopan je bil z vojaškimi častmi.
Foto Roman Šipić

 

V slovo z njegovimi napevi


Na stotine ljudi je kljub hudi vročini na začetku julija 2015 prišlo v Begunje na Gorenjskem, da bi se poslovili od legende narodnozabavne glasbe Slavka Avsenika. Z bratom Vilkom sta še vedno največkrat izvajana slovenska avtorja po svetu, v svoji bogati karieri sta prodala 32 milijonov izvodov plošč. Cerkveni in civilni pogreb Slavka Avsenika – po sklepu vlade so ga pokopali z državnimi in vojaškimi častmi – je trajal štiri ure, žalno slovesnost pa je prenašala tudi nacionalna televizija. Eden od govornikov je bil na željo svojcev predsednik države Borut Pahor.
Zapeli so številni glasbeniki iz vse Slovenije, oblečeni v narodne noše, iz tujine se jih je prav tako pripeljalo več sto. Pogreba so se udeležili tekstopisci, glasbeniki, člani drugih narodnozabavnih zasedb, predstavniki slovenskega državnega vrha in lokalne skupnosti. Ansambel Saša Avsenika in Slovenski oktet sta zaigrala in zapela več Avsenikovih pesmi, med njimi Gozdovi v mesečini, Slovenija, od kod lepote tvoje in Tam, kjer murke cveto.