Poroštvo

Etimologija besede poroštvo v slovenščini kaže, da ima ta pravni izraz že dolgo zgodovino. Kot nam pove etimološki slovar, izvira iz praslovanskega glagola *porÓčiti, ki pomeni izročiti, zaupati, njegov pomen pa naj bi bil izročanje svoje lastnine v jamstvo. Torej že v davnih časih tistim, ki so imeli, ni zadoščal zgolj stisk roke tistega, ki bi rad imel, da bi verjeli, da bo posojeno vrnil. Iz roke, ki je osnovni koren izraza, je moralo priti materialno zagotovilo, da posojevalec na koncu ne bo ostal praznih rok. Na to kažejo raznoliki pomeni, ki so izpričani v Kastelec-Vorenčevem slovarju s preloma 17. v 18. stoletje: poleg obljube, ki je včasih potrjena s seganjem v roke, slovar navaja več zvez o dajanju in jemanju poroštva, ki nam povedo, da je to našim prednikom pomenilo tudi konkretno izročitev določene stvari za zavarovanje terjatve (zdaj ima ta pomen zastava).



A ker z razširitvijo kreditne dejavnosti v modernejši dobi tisti, ki so posojilo potrebovali, pogosto niso imeli česa, kar bi lahko zastavili, posojilodajalci pa (ko je šlo za navadne smrtnike) niso postali zaupljivejši, je morala v odnos med njimi poseči tretja roka – roka, za katero se je verjelo, da bo sposobna izročiti posojeno vrednost. Tako se je pravni pomen poroštva zožil na obveznost poravnati dolg koga drugega, če bi ga ta sam ne poravnal. In če je bila beseda v zlatih časih, preden so se banke opekle v zadnji krizi, rabljena relativno redko, kot nam kažejo jezikovni korpusi, lahko v zadnjem desetletju spremljamo porast njene rabe. Nič čudnega, ko pa banke vse pogosteje poleg materialnega zagotovila, ki ga zdaj predstavlja hipoteka, na kreditni pogodbi zahtevajo tudi podpis tretje roke, ki naj zagotavlja plačilo − pa naj bo to nevidna roka države ali roka starša, ki poskuša svojemu odraslemu podmladku omogočiti, da si splete lastno gnezdo.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Alenka Jelovšek.