Sporočilo ni bilo romantične narave, pač pa klic na pomoč
Največ zaslug za odšifriranje sporočila
sto let stare razglednice ima študent Erik Janežič, ki je za to razvil poseben program.
Odpri galerijo
Razglednico iz leta 1916 so odkrili šele pred petimi leti.
»Velecenjeni gospodični Eliziki Tihelj, Bled št 7, Gorenjsko« je naslovljena razglednica, s katere je mogoče razbrati le še podpis in nagovor »Draga mi!«. Vse drugo je tavanje med nelogično povezanimi črkami, številkami in ločili. Sto let staro sporočilo je bilo namreč šifrirano – vse dokler se ga niso lotili študenti ljubljanske fakultete za računalništvo in informatiko. Razkritje je precej presenetljivo ...
»1!2č4 7?8=2. 794č4+. 7928?=« Takole se glasi prva vrstica sporočila na sto let stari razglednici, ki jo je pred petimi leti neimenovana najditeljica odkrila na podstrešju. Razglednico je poslal njen dedek; ker je bilo namenjeno »velecenjeni gospodični«, je predvidevala, da je sporočilo ljubezensko. Več niti z obilo domišljije ni mogla razbrati, zato jo je poslala na Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (Sova). Od tam so jo posredovali prof. dr. Aleksandru Jurišiću, predstojniku laboratorija za kriptografijo in računalniško varnost na omenjeni fakulteti. To je pravzaprav, kot je dejal, pravi naslov za razvozlavanje takšnih sporočil – pa ne le zaradi njegovega znanja, temveč zaradi moči petsto študentov, ki poslušajo njegova predavanja. Podobnih šifriranih zapisov prejmejo kar nekaj in zlasti tisti, ki si želijo izkušenj, se jih z veseljem lotijo. Večinoma so to sporočila iz vojnega časa, prav tako so šifrirane kakšne ljubezenske izpovedi. »Toda če ni zraven nobenih podatkov, jih je zelo težko odšifrirati,« je poudaril Jurišić.
Boljša ocena in radovednost
Šifrirano sporočilo »dragi mi« je vsekakor vzbudilo njegovo zanimanje; z asistentom sta tudi staknila glavi, da bi ga razvozlala, a sta ugotovila, da bi jima to vzelo preveč časa. Zato ga je predstavil svojim študentom, k reševanju uganke pa jih motiviral z – boljšo oceno. Študenti so igro sprejeli in se lotili dela. Rešitev so poskušali najti tako z računskimi metodami kot z iskanjem namigov v okolju, kamor je bilo pismo poslano. Toda besedilo je sestavljeno iz črk, številk in ločil, vsaj na prvi pogled brez vsakršne logike. Le ena ugotovitev jim je dajala upanje, in to je bilo, da se niz znakov ponovi tudi proti koncu, so razkrili na fakulteti: »Ta podrobnost se je izkazala za pomembno, saj je nakazovala uporabo substitucijske oziroma zamenjalne šifre, kjer so črke abecede zamenjane med seboj.«
Že ena sama beseda, ki bi jo uganili, bi lahko bila bližnjica do rešitve, so se zavedali študenti. Pri tem jim ni bilo prav nič v pomoč napačno sklepanje, da gre za ljubezensko pismo. Mnogi so baje že obupali, dokler se ni naposled izkazal Erik Janežič. Razvil je program za odšifriranje in s pomočjo kolegov do zadnje potankosti seciral razglednico.
Erik in njegovi kolegi so prebrali:
Draga mi! Tvoje pismo prejel.
Prosim Te ako Ti je le malo mogoče,
pošlji mi vsaj par krajcarjev,
da mi bo vsaj male pomagano.
Ako pošlješ, moraš takoj, kjer
sem res čisto suh in vrhu tega
gremo kmalu v Begunje. Toraj
vsaj par krajcerjev, ako Ti je mogoče, a takoj.
Na svidenje Kozak
Kozakovo sporočilo
Raziskali so, v katerem obdobju so izdajali poštno znamko na razglednici: na podlagi tega so jo lahko uvrstili med leti 1908 in 1916. V pomoč je bil tudi žig, iz katerega je razvidno, da je bila poslana iz Laibacha, torej iz Ljubljane v času Avstro-Ogrske. Erik je nato z različnimi tehnikami analiziral besedilo. »Med drugim je uporabil verjetnostno analizo, saj ima naravni jezik lastnost, da nekatere črke bolj verjetno sledijo določenim črkam kot pa drugim. Z analizo samoglasnikov, kjer je preverjal razmik med njimi, pa je ugotavljal, kateri znaki so po največji verjetnosti samoglasniki. Tako mu je z zapletenimi probabilističnimi računskimi metodami, močjo sodobnih računalnikov ter obsežnim korpusom slovenskega jezika uspelo razbiti šifro, iz kupa nametanih črk pa so se začele kazati smiselne besede, ki so pripomogle, da je bilo sporočilo končno odšifrirano.«
Kakor pri Enigmi
Sporočilo torej sploh ni romantične narave, prej klic na pomoč. Zakaj ga je avtor šifriral, ni znano, toda študenti so zadovoljni že s tem, da so vsebino skrivnostne razglednice razvozlali. Njihovo delo, resda opravljeno v povsem drugačnih okoliščinah, spominja, ugotavljajo na fakulteti, na razbitje nemške šifre Enigma v drugi svetovni vojni, za kar je bila zaslužna velika skupina, ki jo je vodil ameriški matematik Alan Turing. Tudi tokrat je bila rešitev mogoča zaradi sodelovanja več študentov, a predvsem zaradi Erikove vztrajnosti in znanja.
S tem si je prislužil boljšo oceno, je potrdil Jurišić: »Dobil je desetko.« Toda pred tem ga je profesor, kakor je mogoče sklepati iz njegovih besed, precej izzival: »Imel je dobro metodo, a ni bila preizkušena. Dokler ni preizkušena, je to samo filozofija.« In tako je dobil še dokaz, to pa je bilo prebrano sporočilo. Pri takšnih ugankah sicer niso ključni le znanje, iznajdljivost in potrpežljivost, pač pa tudi pričakovanje. »Če pričakuješ, da boš šifro odkodiral, je veliko večja verjetnost, da se bo to res zgodilo,« je sogovornik izdal pomembno sestavino uspeha.
Več glav več ve
Zdaj se bodo študenti lotili še drugih skrivnostnih zapisov: šifriranih telegrafskih sporočil iz druge svetovne vojne. Že zdaj sumijo, da bi se lahko rešitev zaradi deleža samoglasnikov skrivala v transpozicijski šifri. Pri tej namreč črke originalnega sporočila ostanejo nespremenjene, njihova mesta pa so sistematično pomešana. »Lahko so v besedilu zamenjane vrstice ali stolpci, morda se bere po diagonali, nazaj ali v krogu,« ugibajo v laboratoriju za kriptografijo in računalniško varnost. A ker verjamejo, da več glav več ve, k reševanju vabijo tudi vse druge ljubitelje kriptografskih ugank.
»1!2č4 7?8=2. 794č4+. 7928?=« Takole se glasi prva vrstica sporočila na sto let stari razglednici, ki jo je pred petimi leti neimenovana najditeljica odkrila na podstrešju. Razglednico je poslal njen dedek; ker je bilo namenjeno »velecenjeni gospodični«, je predvidevala, da je sporočilo ljubezensko. Več niti z obilo domišljije ni mogla razbrati, zato jo je poslala na Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (Sova). Od tam so jo posredovali prof. dr. Aleksandru Jurišiću, predstojniku laboratorija za kriptografijo in računalniško varnost na omenjeni fakulteti. To je pravzaprav, kot je dejal, pravi naslov za razvozlavanje takšnih sporočil – pa ne le zaradi njegovega znanja, temveč zaradi moči petsto študentov, ki poslušajo njegova predavanja. Podobnih šifriranih zapisov prejmejo kar nekaj in zlasti tisti, ki si želijo izkušenj, se jih z veseljem lotijo. Večinoma so to sporočila iz vojnega časa, prav tako so šifrirane kakšne ljubezenske izpovedi. »Toda če ni zraven nobenih podatkov, jih je zelo težko odšifrirati,« je poudaril Jurišić.
Boljša ocena in radovednost
Šifrirano sporočilo »dragi mi« je vsekakor vzbudilo njegovo zanimanje; z asistentom sta tudi staknila glavi, da bi ga razvozlala, a sta ugotovila, da bi jima to vzelo preveč časa. Zato ga je predstavil svojim študentom, k reševanju uganke pa jih motiviral z – boljšo oceno. Študenti so igro sprejeli in se lotili dela. Rešitev so poskušali najti tako z računskimi metodami kot z iskanjem namigov v okolju, kamor je bilo pismo poslano. Toda besedilo je sestavljeno iz črk, številk in ločil, vsaj na prvi pogled brez vsakršne logike. Le ena ugotovitev jim je dajala upanje, in to je bilo, da se niz znakov ponovi tudi proti koncu, so razkrili na fakulteti: »Ta podrobnost se je izkazala za pomembno, saj je nakazovala uporabo substitucijske oziroma zamenjalne šifre, kjer so črke abecede zamenjane med seboj.«
Že ena sama beseda, ki bi jo uganili, bi lahko bila bližnjica do rešitve, so se zavedali študenti. Pri tem jim ni bilo prav nič v pomoč napačno sklepanje, da gre za ljubezensko pismo. Mnogi so baje že obupali, dokler se ni naposled izkazal Erik Janežič. Razvil je program za odšifriranje in s pomočjo kolegov do zadnje potankosti seciral razglednico.
Erik in njegovi kolegi so prebrali:
Draga mi! Tvoje pismo prejel.
Prosim Te ako Ti je le malo mogoče,
pošlji mi vsaj par krajcarjev,
da mi bo vsaj male pomagano.
Ako pošlješ, moraš takoj, kjer
sem res čisto suh in vrhu tega
gremo kmalu v Begunje. Toraj
vsaj par krajcerjev, ako Ti je mogoče, a takoj.
Na svidenje Kozak
Kozakovo sporočilo
Raziskali so, v katerem obdobju so izdajali poštno znamko na razglednici: na podlagi tega so jo lahko uvrstili med leti 1908 in 1916. V pomoč je bil tudi žig, iz katerega je razvidno, da je bila poslana iz Laibacha, torej iz Ljubljane v času Avstro-Ogrske. Erik je nato z različnimi tehnikami analiziral besedilo. »Med drugim je uporabil verjetnostno analizo, saj ima naravni jezik lastnost, da nekatere črke bolj verjetno sledijo določenim črkam kot pa drugim. Z analizo samoglasnikov, kjer je preverjal razmik med njimi, pa je ugotavljal, kateri znaki so po največji verjetnosti samoglasniki. Tako mu je z zapletenimi probabilističnimi računskimi metodami, močjo sodobnih računalnikov ter obsežnim korpusom slovenskega jezika uspelo razbiti šifro, iz kupa nametanih črk pa so se začele kazati smiselne besede, ki so pripomogle, da je bilo sporočilo končno odšifrirano.«
Kakor pri Enigmi
Sporočilo torej sploh ni romantične narave, prej klic na pomoč. Zakaj ga je avtor šifriral, ni znano, toda študenti so zadovoljni že s tem, da so vsebino skrivnostne razglednice razvozlali. Njihovo delo, resda opravljeno v povsem drugačnih okoliščinah, spominja, ugotavljajo na fakulteti, na razbitje nemške šifre Enigma v drugi svetovni vojni, za kar je bila zaslužna velika skupina, ki jo je vodil ameriški matematik Alan Turing. Tudi tokrat je bila rešitev mogoča zaradi sodelovanja več študentov, a predvsem zaradi Erikove vztrajnosti in znanja.
S tem si je prislužil boljšo oceno, je potrdil Jurišić: »Dobil je desetko.« Toda pred tem ga je profesor, kakor je mogoče sklepati iz njegovih besed, precej izzival: »Imel je dobro metodo, a ni bila preizkušena. Dokler ni preizkušena, je to samo filozofija.« In tako je dobil še dokaz, to pa je bilo prebrano sporočilo. Pri takšnih ugankah sicer niso ključni le znanje, iznajdljivost in potrpežljivost, pač pa tudi pričakovanje. »Če pričakuješ, da boš šifro odkodiral, je veliko večja verjetnost, da se bo to res zgodilo,« je sogovornik izdal pomembno sestavino uspeha.
Več glav več ve
Zdaj se bodo študenti lotili še drugih skrivnostnih zapisov: šifriranih telegrafskih sporočil iz druge svetovne vojne. Že zdaj sumijo, da bi se lahko rešitev zaradi deleža samoglasnikov skrivala v transpozicijski šifri. Pri tej namreč črke originalnega sporočila ostanejo nespremenjene, njihova mesta pa so sistematično pomešana. »Lahko so v besedilu zamenjane vrstice ali stolpci, morda se bere po diagonali, nazaj ali v krogu,« ugibajo v laboratoriju za kriptografijo in računalniško varnost. A ker verjamejo, da več glav več ve, k reševanju vabijo tudi vse druge ljubitelje kriptografskih ugank.
