Potovanje švedske cerkve: 500 metrov na uro

Rdečkasta luteranska cerkev v Kiruni je celih 113 let stala na svojem mestu v tem najsevernejšem mestu na Švedskem, dokler niso ugotovili, da njeno leseno konstrukcijo resno ogroža pogrezanje tal. Da ne bi izgubili pomembne dediščine v mestu, ki je leta 1890 nastalo okoli rudnika železove rude, so našli rešitev. Cerkev bodo prestavili. Novo parcelo je dobila v novem mestnem središču pet kilometrov stran, velika selitev se je začela danes in bo trajala dva dneva, pri čemer bo cerkev potovala s hitrostjo 500 metrov na uro. Dogodek spremlja tudi občinstvo daleč od arktičnega kroga.

Cerkev je del mesta, katerega nastanek je neločljivo povezan z rudarstvom. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters

V Kiruni, ki leži 145 kilometrov severno od polarnega kroga, zaradi razpok v tleh, ki so posledica širitve enega največjih rudnikov železove rude (LKAB), ni ogrožena le ta cerkev, temveč pravzaprav celotno staro središče mesta. Zaradi tega so se odločili za selitev 23 kulturnih ustanov, a potovanje 672-tonske cerkvene konstrukcije na posebnih daljinsko vodenih ploščadih je prav gotovo najspektakularnejše, poroča BBC. 

Ni prostora za napake

Velika selitev se je začela ob 8. uri zjutraj, takoj po blagoslovu cerkve, v mestu z okoli 18.000 prebivalci pa jo spremlja več kot 10.000 ljudi, je poročala AFP, med njimi je menda tudi kralj Karl XVI. Gustav. Kdor si dogodka ne bo ogledal na kraju samem, ga lahko spremlja v živo prek zaslonov. Švedska televizija je namreč z okoli 30 kamerami, postavljenimi vzdolž poti, napovedala prenašanje selitve v živo.

Selitev na kraju dogajanja spremlja okoli 10.000 ljudi. FOTO: Jonathan Nackstrand/AFP

Zgodovinski dogodek je seveda terjal dolge priprave. »To je zelo velika in kompleksna operacija in nimamo prostora za napake. Ampak vse je pod nadzorom,« je mirno dejal vodja projekta Stefan Holmblad Johansson. Cerkev, visoko 35 metrov in široko 40 metrov, ki velja za eno najlepših zgradb v mestu, bi sicer lahko razstavili, a so se odločili, da jo raje prestavijo v enem kosu. 

Kot je povedal Johansson, je bil največji izziv priprava cestišča. »Razširili smo jo na 24 metrov in na poti odstranili ulične svetilke, semaforje in most, ki je bil tako ali tako predviden za rušenje,« je opisal. Zelo delikatna je bila tudi zaščita notranjih zakladov cerkve, zlasti njene velike oltarne slike, ki jo je izdelal član švedske kraljeve družine, princ Evgen. »To ni nekaj, kar visi na kavlju in bi lahko preprosto sneli,« je ponazoril Johansson, »ampak je pritrjena na zid, zato bi jo bilo težko odstraniti brez poškodb. Zato bo med selitvijo ostala v cerkvi, popolnoma pokrita in stabilizirana. Prav tako orgle s 1000 cevmi.« Zelo zahteven del skrbno koreografirane poti je bil zlasti njen začetek, saj je moral vsega skupaj 1200-tonski konvoj zaviti in se spustiti po rahlem klancu, da je dosegel glavno cesto, po kateri zdaj potuje, je povzela AFP.

Cerkev v Kiruni je bila leta 2001 izbrana za najbolj priljubljeno stavbo na Švedskem pred letom 1950. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters

Selijo tudi spomine

Za prebivalce mesta selitev ni le spektakel in precejšen inženirski podvig, ampak tudi čustveno doživetje. »Za več generacij prebivalcev je to duhovno središče in zbirališče skupnosti,« je po poročanju BBC dejala kulturna strateginja Sofia Lagerlöf Määttä, ki se spominja, kako je še kot majhen otrok z babico prvič vstopila v cerkev. »Selitev nam je obudila spomine na veselje in žalost in te spomine zdaj selimo s seboj v prihodnost.« Podobno čuti vodja inženir Johansson, ki je tudi član cerkvenega gospel zbora. »To je zame res zelo posebna naloga,« je dejal.

Z mešanimi občutki selitev spremlja tudi vikarka Lena Tjärnberg. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters

Z mešanimi občutki selitev spremlja tudi vikarka Lena Tjärnberg. »Cerkev zapušča kraj, kamor resnično spada,« je dejala. »Vsi vedo, da jo je treba preseliti. Živimo v rudarski skupnosti in smo odvisni od rudnika. Hvaležna sem, ker cerkev selimo s seboj v novo mestno središče, a hkrati je žalostno videti, kako zapušča tla, kjer je pravzaprav postala cerkev.«

Podobno je razmišljala pisateljica Ann-Helén Laestadius, domačinka iz Kirune, najbolj znana po romanu Stolen, po katerem je Netflix lani posnel dramo. »Vesela sem, da se cerkev seli ... vse drugo bi bil škandal,« je izjavila. »Je pomemben del duše Kirune. V njej sem bila krščena, birmana in poročena. Je pa hkrati težko opazovati, kako tvoje mesto izginja,« je dodala. Selitev je bridek opomin tudi za pripadnike samijske skupnosti, katerih poti za pašo severnih jelenov sta prizadela tako rudnik kot širitev mesta.

Družba LKAB, ki velja za eno od vodilnih v regiji in je financirala gradnjo cerkve, zdaj financira tudi njeno selitev (stala naj bi okoli 500 milijonov kron oziroma 45 milijonov evrov), navsezadnje je rudarjenje tisto, ki je tako globoko, da je oslabilo tla in ogrozilo staro mestno jedro. Nekatere stavbe so se že porušile, nekatere so načete, nekatere so obnovili in nekatere že preselili v novo mestno jedro, ki so ga približno tri kilometre vzhodno od starega odprli leta 2022.

Da bodo pomembne kulturne ustanove preselili tja, so se predstavniki mesta odločili leta 2010, sklep so začeli uresničevati štiri leta pozneje. Med drugimi so doslej preselili stavbe v Hjalmar Lundbohmsgårdnu – vrsto treh starih lesenih hiš in nekdanji dom geologa in prvega direktorja omenjene rudarske družbe Hjalmarja Lundbohma ter stolp z uro na strehi stare mestne hiše. Zdaj stoji poleg nove mestne hiše.