Povod za humanost
Potrebujemo živali, da bi bili ljudje. Takrat spoznamo, da je živo bitje v težavah vedno nedolžno.
Odpri galerijo
V resnici obstaja živalski povod za humanost. To je tisto, ko vas pokliče samo življenje, ko je za vas pomembno slišati utrip srca v prsih nemočne ptice. FOTO: Shutterstock
Mladenič je v neki deželi, v nekem mestu, v svojem bazenu našel ptico. Videti je bilo, da se je utopila. Začel ji je masirati srce. Ni pomagalo. Odprl je njen dolgi kljun in ji dal umetno dihanje. Ptica je izpljunila vodo in zadihala. Nežno jo je božal po krilih in počakal, da so se posušila. Ptica je odletela, a se je kaj kmalu vrnila k svojemu rešitelju … in novemu prijatelju. Prijatelju za vedno.
Takšnih zgodb je na družbenih omrežjih vse polno. Pogumni ljudje rešujejo psa iz poledenelega jezera, plemenita družina oživlja navadnega zelenca, ki je skorajda utonil v njihovem vodnjaku, dobri mož pomaga srnjaku, da se reši iz mreže, v katero se je zapletel, dva mladeniča – klobuk dol – tvegata življenje, da z medveda odstranita plastični sodček, v katerega se je zagozdil z glavo, ko je iskal ostanke hrane, nato pa se ga ni mogel rešiti.
Nikoli nočem zamuditi nobenega od teh videoposnetkov. Gledam jih, kot bi spremljala najbolj napet film, in čeprav vem, da se bo vse dobro končalo, saj ne bi imelo nikakršnega smisla na spletu prikazovati neuspešne zgodbe reševanja ubogih živali, me kljub vsemu boli, ko vlečejo sodček z medvedove glave, in si srčno želim, da bi tista ptica iz bazena dala kakršno koli že znamenje, da je živa.
Nato so tukaj še gozdne veverice, kraljeve kobre, garjavi psi, divji konji, izgubljene koale, orjaške želve in morski psi, ki so jih ljudje rešili pred, kot je kazalo, neizogibno smrtjo.
Dolgo sem se spraševala, zakaj se mi zdi tako ganljivo ravno to, da človek nesebično priskoči na pomoč živali. Nato pa me je prijateljica ob neki priložnosti spomnila, da je Sigmund Freud nekoč dejal, da imajo ljudje pse radi zato, ker jih ti naredijo humane.
V resnici obstaja živalski povod za humanost. To je tisto, ko vas pokliče samo življenje, ko je za vas pomembno slišati utrip srca v prsih nemočne ptice. To je tisto, ko spoznamo, da je živo bitje v težavah vedno nedolžno in da se nam ponuja priložnost, da mu podarimo ostanek življenja. In ko se to zgodi, se vedno dobro počutimo, celo takrat, kadar to storijo neki drugi ljudje.
Potrebujemo živali, da bi bili ljudje.
Takšnih zgodb je na družbenih omrežjih vse polno. Pogumni ljudje rešujejo psa iz poledenelega jezera, plemenita družina oživlja navadnega zelenca, ki je skorajda utonil v njihovem vodnjaku, dobri mož pomaga srnjaku, da se reši iz mreže, v katero se je zapletel, dva mladeniča – klobuk dol – tvegata življenje, da z medveda odstranita plastični sodček, v katerega se je zagozdil z glavo, ko je iskal ostanke hrane, nato pa se ga ni mogel rešiti.
Nikoli nočem zamuditi nobenega od teh videoposnetkov. Gledam jih, kot bi spremljala najbolj napet film, in čeprav vem, da se bo vse dobro končalo, saj ne bi imelo nikakršnega smisla na spletu prikazovati neuspešne zgodbe reševanja ubogih živali, me kljub vsemu boli, ko vlečejo sodček z medvedove glave, in si srčno želim, da bi tista ptica iz bazena dala kakršno koli že znamenje, da je živa.
Nato so tukaj še gozdne veverice, kraljeve kobre, garjavi psi, divji konji, izgubljene koale, orjaške želve in morski psi, ki so jih ljudje rešili pred, kot je kazalo, neizogibno smrtjo.
Dolgo sem se spraševala, zakaj se mi zdi tako ganljivo ravno to, da človek nesebično priskoči na pomoč živali. Nato pa me je prijateljica ob neki priložnosti spomnila, da je Sigmund Freud nekoč dejal, da imajo ljudje pse radi zato, ker jih ti naredijo humane.
V resnici obstaja živalski povod za humanost. To je tisto, ko vas pokliče samo življenje, ko je za vas pomembno slišati utrip srca v prsih nemočne ptice. To je tisto, ko spoznamo, da je živo bitje v težavah vedno nedolžno in da se nam ponuja priložnost, da mu podarimo ostanek življenja. In ko se to zgodi, se vedno dobro počutimo, celo takrat, kadar to storijo neki drugi ljudje.
Potrebujemo živali, da bi bili ljudje.
