Prav takšne kot ljudje

Ob 100. obletnici rojstva etnologa Milka Matičetovega prvič na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana
Objavljeno
15. marec 2019 09.00
Posodobljeno
15. marec 2019 13.03
Zverinice iz Rezije so sredi 70. let postavile lutkovni mejnik kot prva barvna televizijska lutkovna nadaljevanka.
»Prav takšne kot ljudje, pravljične zverinice. Zato nas bogate, pravljice iz Rezije. Zrcalo nam drže ...« je opeval legendaren song iz legendarne televizijske lutkovne serije Zverinice iz Rezije. In se skupaj z likovno podobo zverinic arhitektke Brede Varl za vse večne čase zasidral v spomin mnogih generacij.

»Ja, Zverinice iz Rezije, ki smo jih ustvarili sredi 70. let, so zaznamovale številne generacije in mislim, da prav zaradi preprostosti na vseh ravneh. Osnova so bile zgodbe etnologa Milka Matičetovega, v katerih tudi mi, ustvarjalci televizijske serije, nismo iskali kakšne globoke filozofije, vzeli smo jih takšne, kot so – življenjske. Televizijski režiser Jože Vozny in dramaturg Jože Rode, oba iz otroškega programa Televizije Slovenija, sta predstavo zelo dobro dramatizirala, moj mož Tine Varl je naredil jasno in preprosto režijsko izvedbo, Boris Roškar pa je v arhivu Slovenske akademije znanosti in umetnosti potreboval samo deset minut, da je začutil značilen ritem rezijanske glasbe in zložil začeten song,« je povzela Breda Varl. Sama je temu lutkovnemu mejniku, prvi barvni lutkovni televizijski seriji v trinajstih delih, dala piko na i še z likovno podobo lutk, ki jo opisuje predvsem za plod tistega časa, ko so v gledališče prodirali sodobni likovni pristopi z novimi materiali, kakršna sta bila pena in stiropor.
 

Moder zajec, zelen volk


Arhitektka po izobrazbi (leta 1999 je magistrirala še na Akademiji lepih umetnosti v Pragi) je lutke poenostavljeno stilizirala, pri tem pa upoštevala psihologijo barv, kar pojasnjuje tudi, zakaj je, denimo, za zajca določila modro, za volka pa zeleno. »Izdelala sem več kot štirideset lutk iz pene, ki je bila v primerjavi z lesom, iz katerega so po večini nastajale klasične marionete ali javajke, lahka za obdelovanje. Peno sem preoblekla še v drobnozrnat frotir in te povsem bele lutke ročno prebarvala. To je bilo precej obsežno delo, saj smo vsi, lutkarji iz novonastalega Lutkovnega gledališča Maribor in ljubiteljskega gledališča KUD Kobanci iz bližnje Kamnice, imeli službe in smo serijo ustvarjali v prostem času. Toda to je bilo neponovljivo obdobje, vse večere smo preživljali skupaj, se šalili … Bilo je res zelo prijetno!« se še danes spominja sogovornica. Ker se jim je zdel smrtni greh, da bi lutke po koncu snemanja opustili, zlasti ker je v Mariboru začelo delovati drugo poklicno lutkovno gledališče pri nas, so zgodbe priredili še za njihov oder. Premiera je bila v LGM 1. junija 1976. Po skoraj treh desetletjih, leta 2004, so jo obnovili v priredbi Blaža Lukana ter likovni podobi Marka in Petra Japlja, vendar kot so pritrdili v LGM, je bila precej manj uspešna in zato tudi ni tako znana.

image
Z besedo zverinice Rezijani označujejo vse tiste živali, ki živijo na divje, po gozdovih, senožetih, travnikih ...


Letos mineva, ko sto let od rojstva Milka Matičetovega, je najbolj pravljična podoba Rezije – čeprav je od Lutkovnega gledališča Ljubljana do glavnega rezijanskega mesta Ravanca 184 kilometrov – prvič zaživela tudi na Velikem odru; kot igrano-lutkovna predstava v režiji Maruše Kink in likovni podobi Tine Dobrajc. Tudi njima so se v spomin dodobra zasidrali začetni song in lutke legendarne televizijske serije, zato sta že od začetka vedeli, da bodo pri novi predstavi začeli povsem na novo. Toda ker je v zbirki Matičetovega okoli šestdeset pravljic, zapisal jih je še več in tudi v več verzijah, je veliko časa vzelo že odločanje, po katerem ključu jih izbrati in koliko jih sploh uvrstiti v predstavo. Zanimivo je bilo ugotoviti, da jih kar polovica govori o lisicah. Tista o treh botrah lisičicah je zaradi bogatih ilustracij Ančke Gošnik Godec vztrajala v spominu Maruše Kink in Tine Dobrajc še iz otroštva, zato so tri lisice oziroma dve in en lisjak postali tudi junaki nove predstave, ki kar tekmujejo, kateri bo povedal zanimivejšo zgodbo. »To pa zato, ker so si tudi Rezijani, kot je Matičetov zapisal v spremni besedi, eno obdobje pravili le talisičje in med sabo kar tekmovali, kdo bo povedal boljšo,« je poudarila Kinkova. Navdušilo jo je tudi spoznanje, kako so se zgodbe v resnici prepletale z življenjem, tudi politiko: »Lisice so kar naenkrat uporabljale avtomobile, dobile ekspres mašino, volk motor …« Pa tudi, »da včasih na tem svetu samo zvijača kaj pomaga. In da je tudi to treba znati, da se preživi.«
 

Okvir, ki bi povezal zgodbe


Prav zato, ker Zverinice iz Rezije niso ena sama zgodba, je bila režija velik izziv. »Najti smo morali okvir, ki bi zgodbe povezal med sabo. Poleg tega pravljice ne premorejo nobene magije, zapletov ne reši noben čudež, in ker sem bolj nagnjena k čarobnemu, še zlasti pri ustvarjanju za otroke, smo čarobne trenutke morali iskali drugje. Tudi pri televizijskih zverinicah me je že v otroških letih začetni song zelo navdušil, zgodbe pa so mi zaradi svoje realnosti povzročale tesnobo. Živali so pač lačne, kar naprej iščejo hrano, tudi z zvijačami skušajo pojesti druga drugo, zato konec ni vedno srečen, pa tudi nauka ni. Je le realno življenje, in to ni Disneyland. Premišljala sem, kako jih bodo doživeli današnji otroci, potem pa ugotovila, da tudi če jim jih beremo iz knjige, ničesar ne izpuščamo. Njihovo sporočilo današnjim rodovom je še vedno isto, le v novih interpretacijah je,« je poudarila.

Tudi za avtorico likovne podobe nove predstave, slikarko Tino Dobrajc, so imele lutke Brede Varl v njenih otroških očeh draž, a ob zgodbah ni čutila nič lepega. Volk nastrada v kar nekaj zgodbah in prav te krivice, ki so se jim dogajale, so jo kot deklico prizadele. Toda bolj kot lutke jo je zaznamovala slikanica z ilustracijami Ančke Gošnik Godec. »Bila mi je zelo ljuba, in če jo znaš na pamet, jo je težko odmisliti. Je pa gotovo vse, kar smo gledali, poslušali in brali, tako ali drugače vplivalo, me inspiriralo in se potihoma prikradlo v ustvarjanje, a zavedno predhodnikov nismo posnemali. Tudi avtomobil malce spominja na Ančkin, a v resnici se je ob besedi avtomobil kar sam po sebi izrisal rožnati kadilak,« je pristavila v smehu.

image
Rezijanska lisica se naokoli vozi tudi z rožnatim cadillacom Foto Jaka Varmuž


Rezijansko je cvetoče pokrivalo


Z režiserko jima je bilo pomembno ustvariti predvsem prostor, saj »tudi rezijanske zgodbe ne plavajo kar tako, tam nekje, ampak so povezane s prostorom, zato sva se odločili za gozd, v katerem sva lahko ustvarili kontrast med večjo naravo in drobnimi živalmi, ki napolnijo prostor s svojimi zgodbami in prigodami. Ene so bolj literarne, druge so veliko bolj likovne, tako da že s tem, kako so postavljene v prostor, ustvarjajo lep likovni dialog, kot denimo prizor, ko se lisica uči leteti, s prepadom in vranama ... Je bilo treba pa marsikaj, tudi likovno podobo prilagoditi predvsem zahtevam namiznih lutk. Tudi pri oblačilih lutk sva želeli pristopiti neobremenjeno, da ne bi zašle v arhaizem, in nastal je lušten miks nečesa, celo z drobci rezijanske folklore, kakršno je rezijansko cvetoče karnevalsko pokrivalo, v katerem lisica paradira naokrog.«

In še nekaj je bilo pomembno Maruši Kink. Od vsega so ji najdražji spomini na stričevo pripovedovanje zgodb, ki si jih je za svojo hčer, njeno sestrično in njo kar sproti izmišljeval. Zato je predstava z več ljudskimi zgodbami tudi zgodba o pripovedovanju, ki je nekoč, sploh ne tako zelo dolgo nazaj, še napolnjevalo kmečke izbe in duha. In tako prevzelo tudi Milka Matičetovega, da jih je (v zapisane besede) spravil za vse večne čase.