Prej in potem
Če bodo redno spremljanje medijev, higiena rok in posluh za kašelj vse, kar bo našim otrokom ostalo po obdobju (samo)izolacije, bomo v tej vojni zmagali.
Odpri galerijo
FOTO: Hector Retamal/AFP
Prve slike pustih kitajskih mest iz zraka in primerjava s slikami teh mest iz časov pred izbruhom virusa, ki ga nočem imenovati, so nakazale, da se bo naš svet temeljito spremenil. Hkrati se bomo spremenili tudi ljudje.
Čeprav marsikdo rad opozori, da boja proti virusu ne smemo primerjati z vojno, se mi vojna retorika, h kateri se rada zateče tudi naša oblast, ne zdi zgrešena.
Ko opazujem najstniške otroke v samoizolaciji in spreminjanje njihovih navad, se nehote spomnim na to, kako je naše navade spremenila desetdnevna vojna leta 1991.
Pri nas doma sedmošolka vsako dopoldne spremlja otroško televizijsko oddajo Izodrom, v kateri na otrokom privlačen način podajajo sveže informacije o virusu, ki ga nočem imenovati, nasvete za učenje na daljavo, telovadbo doma in podobno. Podobno smo jaz in moji številni najstniški vrstniki leta 1991, med osamosvojitveno vojno, začeli redno gledati televizijski dnevnik.
Naši otroci so čez noč izvedeli vse, kar je mogoče vedeti o pomenu temeljitega umivanja in razkuževanja rok ter pomenu socialne distance za omejitev širjenja virusa. Čez noč so postali živčni, ko slišijo kašelj. Podobno smo mulci iz ene od ljubljanskih stolpnic čez noč ugotovili, zakaj ne sme biti koles in drugih ovir na hodnikih na poti proti požarnim stopnicam, zakaj morajo biti hodniki v kleti na poti proti zaklonišču pospravljeni in podobno. Tako kot so se naši otroci navadili slišati vsak, tudi najtišji kašelj, se je nam, najstnikom, poleti leta 1991 vtisnil v možgane zvok letečega helikopterja.
Navade, ki sem jih dobil poleti leta 1991, niso izginile. Še vedno spremljam medije in vsakič, ko slišim helikopter, ga hočem tudi videti. Če bodo redno spremljanje medijev, higiena rok in posluh za kašelj vse, kar bo našim otrokom ostalo po zoprnem obdobju (samo)izolacije, bomo v tej vojni zmagali.
Čeprav marsikdo rad opozori, da boja proti virusu ne smemo primerjati z vojno, se mi vojna retorika, h kateri se rada zateče tudi naša oblast, ne zdi zgrešena.
Ko opazujem najstniške otroke v samoizolaciji in spreminjanje njihovih navad, se nehote spomnim na to, kako je naše navade spremenila desetdnevna vojna leta 1991.
Pri nas doma sedmošolka vsako dopoldne spremlja otroško televizijsko oddajo Izodrom, v kateri na otrokom privlačen način podajajo sveže informacije o virusu, ki ga nočem imenovati, nasvete za učenje na daljavo, telovadbo doma in podobno. Podobno smo jaz in moji številni najstniški vrstniki leta 1991, med osamosvojitveno vojno, začeli redno gledati televizijski dnevnik.
Naši otroci so čez noč izvedeli vse, kar je mogoče vedeti o pomenu temeljitega umivanja in razkuževanja rok ter pomenu socialne distance za omejitev širjenja virusa. Čez noč so postali živčni, ko slišijo kašelj. Podobno smo mulci iz ene od ljubljanskih stolpnic čez noč ugotovili, zakaj ne sme biti koles in drugih ovir na hodnikih na poti proti požarnim stopnicam, zakaj morajo biti hodniki v kleti na poti proti zaklonišču pospravljeni in podobno. Tako kot so se naši otroci navadili slišati vsak, tudi najtišji kašelj, se je nam, najstnikom, poleti leta 1991 vtisnil v možgane zvok letečega helikopterja.
Navade, ki sem jih dobil poleti leta 1991, niso izginile. Še vedno spremljam medije in vsakič, ko slišim helikopter, ga hočem tudi videti. Če bodo redno spremljanje medijev, higiena rok in posluh za kašelj vse, kar bo našim otrokom ostalo po zoprnem obdobju (samo)izolacije, bomo v tej vojni zmagali.
