Prelepi hrami učenosti
Knjižnice, svetinje človeške znanosti, so preživele burne čase in kljub digitalizaciji niso nič manj privlačne
Odpri galerijo
Velika čitalnica svete Genovefe v Parizu se zdi kot katedrala industrijske dobe – z obokano litoželezno konstrukcijo, značilno tudi za nakupovalne galerije in železniške postaje 19. stoletja.
Koliko knjižnice pomenijo današnjemu človeku, se običajno pokaže, ko jih zaprejo – ali odprejo. Zadnji megalomanski primerek, ki žanje pozornost človeštva, brez predaha priklopljenega na splet, so odprli lani v mladem kitajskem mestu Tianjinu.
V knjižnici z imenom Oko Binhaija so police s knjigami razporejene od tal do stropa v valovitih črtah, ki atrij oblikujejo kot očesno votlino, okrogli avditorij v središču zgradbe pa je podoben zenici, in na teh več kot 34.000 kvadratnih metrih površine je prostora za 1,2 milijona knjižnih enot. Pred tianjinsko je svet burila 80.000 kvadratnih metrov velika aleksandrijska knjižnica v Egiptu – samo njena velika čitalnica meri 20.000 kvadratnih metrov – katere gradnja se je razvlekla kar čez dvanajst let. Vse od odprtja leta 2002 jo vsako leto obišče poldrugi milijon obiskovalcev, sprejme pa osem milijonov knjig.
Njena antična predhodnica, ki jo je v 3. stoletju pr. n. št. zasnovala dinastija Ptolemajcev in jo je večinoma uničil rimski cesar Cezar pri osvajanju Egipta leta 47 pr. n. št., je bila najpomembnejša knjižnica grškega starega veka, poleg nje je slavo antične Grčije do danes ohranila še knjižnica v Pergamonu, v današnji Turčiji. V antiki so bile knjižnice pogosto v templjih, v srednjem veku pa v samostanih. Knjižničarstvo se je razmahnilo s humanizmom in renesanso, še zlasti po iznajdbi tiska, ki je v drugi polovici 15. stoletja v Evropi olajšal dostop do knjig in zelo povečal njihovo število. V reformaciji so iz knjižnic opuščenih samostanov nastajale prve mestne knjižnice, iz knežjih knjižnih zbirk pa so se razvijale državne in deželne knjižnice.
Ko so leta 2007 zaradi prenove za tri leta zaprli eno najbolj slavnih, vatikansko v Rimu, so nekateri celo predlagali peticijo proti zaprtju, četudi delo raziskovalcev zaradi prenove ni bilo ovirano. Vsi rokopisi so bili dostopni na mikrofilmih v delu, ki je ostal odprt, ter v vatikanski knjižnici na univerzi St. Louis v ZDA. Toda kot je tedaj v imenu mnogih dejal mlad nemški raziskovalec: »To je več kot le knjižnica, je prostor, kjer se srečujejo in družijo intelektualci z vsega sveta.« Srečevališče zgodovinarjev, teologov, filozofov in humanistov vseh vrst je že od časov papeža Nikolaja V., ki je leta 1450 ustanovil apostolsko knjižnico. Njeni temelji segajo mnogo globlje v zgodovino, v 4. stoletje našega štetja, današnje poteze pa je dobila predvsem v 16. stoletju, ko je papež Sikst V. za hranjenje zbirke najel arhitekta Domenica Fontano. Danes obsega poldrugi milijon knjig, 75.000 rokopisov in 20.000 umetniških del, med drugim tudi najstarejši znani rokopis Svetega pisma.
Pozornost svetovne javnosti pa je iz povsem drugih razlogov v zadnjih letih požela še ena knjižnica na Apeninskem polotoku – najstarejša neapeljska knjižnica Girolamini, ki je del velikega cerkvenega kompleksa iz 16. stoletja. To je ena redkih knjižnic, ki je bila že od davnega leta 1586 odprta za javnost, pozneje pa je bila tudi najljubša knjižnica slovitega italijanskega filozofa 18. stoletja Giambattista Vica, znanega nasprotnika Descartesovega racionalizma. Kar se je v 21. stoletju zgodilo z njenim gradivom, bi bil odličen scenarij za film ali vsaj knjižno detektivko. Knjižnica je bila že leta zaprta, govorilo se je, da je v težavah, toda spomladi leta 2012 jo je umetnostnemu zgodovinarju in akademiku, profesorju z neapeljske univerze Tomasu Montanariju skupaj s študentom uspelo obiskati. Kar je videl, ga je šokiralo. Po prostoru je tekal pes s kostjo v gobcu, dragocene knjige so bile razmetane povsod, na tleh, po stopnicah in mizah. Na njih so ležale smeti, police, ki so nekoč hranile pomembna dela, so bile prazne. Eden od zaposlenih mu je skrivaj povedal, da je za plenjenje knjižnice kriv direktor Marino Massimo de Caro.
Montanari je objavil članek, v katerem je zapisal, da je imeti de Cara za knjižničarja podobno kot imeti požigalca za oskrbnika gozda, in že naslednji dan mu je de Caro zagrozil po telefonu. Po Montanarijevi prijavi policiji so de Cara aretirali, preiskava pa je pokazala, da je bil vodja združbe, ki je zvečer, ko so nadzorne kamere ugasnile, dragocene stare knjige odvažala s kombiji. Žige, ki so dokazovali, da so iz zbirke Girolamini, so izrezali, odtrgali so platnice, ki so bile pri tistih iz 17. stoletja še dragocenejše kot vsebina, vse zato, da bi zakrili izvor, potem pa so jih poskušali prodati. Med pogrešanimi so bili izdaja Utopije Thomasa Mora, slavnega temelja moderne politične znanosti iz leta 1518, eden od 550 izvodov knjige Sidereus Nuncius iz leta 1610, v kateri je Galilej popisal svoja prva odkritja, skupaj z odkritjem Jupitrovih lun, ter Astronomia nova, s katero je Kepler postavil temelje moderne astronomije. Če jih ne bi ustavili policija in sodišča, bi jim prodaja ukradenega gradiva v skupnem seštevku navrgla več deset milijonov evrov.
Marca 2013 so de Cara, kot je konec leta poročal BBC, zaradi kraje 4000 enot in škode v višini 20 milijonov evrov obsodili na sedem let zaporne kazni, toda ker je sodeloval s preiskovalci, so mu dopustili hišni pripor. A zgodba se je končala precej srečno, saj so v poldrugem letu po odkritju opustošenja našli okoli 80 odstotkov gradiva. K temu je veliko pripomoglo sodelovanje s prodajalci antikvitet. Nekaj dragocenih knjig, ki jih je menda dobil za darilo, je na police vrnil tudi nekdanji italijanski senator in tesen sodelavec nekdanjega premiera Silvia Berlusconija Marcello Dell'Utri (lani so ga zaprli zaradi sodelovanja s sicilijansko mafijo). Mnoga neprecenljiva dela iz 15. in 16. stoletja pa so še vedno pogrešana.
Knjižnice so srečno preživele tudi burne čase. Ena od zbirk, ki je nedotaknjena menda preživela celo francosko revolucijo, je bila predhodnica današnje knjižnice svete Genovefe v Parizu. Dokumenti dokazujejo, da njeni začetki segajo v leto 1148. Ustanovljena je bila kot samostanska knjižnica, še danes pa hrani dediščino 16.000 knjig in dokumentov iz enega največjih in najstarejših samostanov v Parizu. Zdaj deluje pod okriljem univerze Panthéon-Sorbonne. Današnja stavba knjižnice je bila leta 1851 zgrajena po načrtih arhitekta Henrija Labrousta in njena velika čitalnica se zdi kot katedrala industrijske dobe – z obokano litoželezno konstrukcijo, tako značilno tudi za nakupovalne galerije in železniške postaje 19. stoletja.
Poleg vatikanske, francoske nacionalne v Parizu, knjižnice Britanskega muzeja v Londonu, kongresne v Washingtonu in Leninove v Moskvi, ki sodijo med najslavnejše, kaže omeniti še knjižnico samostana v Admontu na avstrijskem Štajerskem, ki navdušuje z razkošno baročno podobo. Je največja samostanska knjižnica na svetu in ena najveličastnejših celostnih kreacij evropskega poznega baroka. Zgradili so jo leta 1764 po načrtih Josefa Hueberja, ki je bil vdan idejam razsvetljenstva. Dejal je: »Tako kot naš um, mora tudi prostore napolnjevati svetloba.« Tudi stropne freske preplavlja razsvetljenski duh, naslikal pa jih je tedaj že 80-letni Bartolomeo Altomonte v poletnih mesecih v letih 1775 in 1776. Prikazujejo različne faze človekovega razumevanja, začenši z Mislijo in Govorom, nato se skozi Znanost in Umetnost iztečejo v Božansko razodetje v osrednji sobani. Knjižnica hrani okoli 70.000 enot, med njimi različne izdaje Svetega pisma, medtem ko jih je v celotni opatiji skoraj 200.000. Med njimi je najbolj dragocenih 1400 rokopisov (najstarejši je iz 8. stoletja) ter 530 inkunabul, knjig, natisnjenih od Gutenbergove iznajdbe tiska do leta 1500. In mimogrede: z bogato zgodovino samostana v Admontu je povezano vinsko posestvo Dveri-Pax na severovzhodu Slovenije, ki so ga admontski benediktinci obdelovali že v 13. stoletju, po nacionalizaciji pa so ga ponovno pridobili leta 1997. •
V knjižnici z imenom Oko Binhaija so police s knjigami razporejene od tal do stropa v valovitih črtah, ki atrij oblikujejo kot očesno votlino, okrogli avditorij v središču zgradbe pa je podoben zenici, in na teh več kot 34.000 kvadratnih metrih površine je prostora za 1,2 milijona knjižnih enot. Pred tianjinsko je svet burila 80.000 kvadratnih metrov velika aleksandrijska knjižnica v Egiptu – samo njena velika čitalnica meri 20.000 kvadratnih metrov – katere gradnja se je razvlekla kar čez dvanajst let. Vse od odprtja leta 2002 jo vsako leto obišče poldrugi milijon obiskovalcev, sprejme pa osem milijonov knjig.
Vatikanska knjižnica Foto Wikipedija
Prostor srečevanja in druženja intelektualcev
Njena antična predhodnica, ki jo je v 3. stoletju pr. n. št. zasnovala dinastija Ptolemajcev in jo je večinoma uničil rimski cesar Cezar pri osvajanju Egipta leta 47 pr. n. št., je bila najpomembnejša knjižnica grškega starega veka, poleg nje je slavo antične Grčije do danes ohranila še knjižnica v Pergamonu, v današnji Turčiji. V antiki so bile knjižnice pogosto v templjih, v srednjem veku pa v samostanih. Knjižničarstvo se je razmahnilo s humanizmom in renesanso, še zlasti po iznajdbi tiska, ki je v drugi polovici 15. stoletja v Evropi olajšal dostop do knjig in zelo povečal njihovo število. V reformaciji so iz knjižnic opuščenih samostanov nastajale prve mestne knjižnice, iz knežjih knjižnih zbirk pa so se razvijale državne in deželne knjižnice.
Ko so leta 2007 zaradi prenove za tri leta zaprli eno najbolj slavnih, vatikansko v Rimu, so nekateri celo predlagali peticijo proti zaprtju, četudi delo raziskovalcev zaradi prenove ni bilo ovirano. Vsi rokopisi so bili dostopni na mikrofilmih v delu, ki je ostal odprt, ter v vatikanski knjižnici na univerzi St. Louis v ZDA. Toda kot je tedaj v imenu mnogih dejal mlad nemški raziskovalec: »To je več kot le knjižnica, je prostor, kjer se srečujejo in družijo intelektualci z vsega sveta.« Srečevališče zgodovinarjev, teologov, filozofov in humanistov vseh vrst je že od časov papeža Nikolaja V., ki je leta 1450 ustanovil apostolsko knjižnico. Njeni temelji segajo mnogo globlje v zgodovino, v 4. stoletje našega štetja, današnje poteze pa je dobila predvsem v 16. stoletju, ko je papež Sikst V. za hranjenje zbirke najel arhitekta Domenica Fontano. Danes obsega poldrugi milijon knjig, 75.000 rokopisov in 20.000 umetniških del, med drugim tudi najstarejši znani rokopis Svetega pisma.
Knjižnica girolamini Foto Wikipedija
V knjižnici pa pes s kostjo v gobcu
Pozornost svetovne javnosti pa je iz povsem drugih razlogov v zadnjih letih požela še ena knjižnica na Apeninskem polotoku – najstarejša neapeljska knjižnica Girolamini, ki je del velikega cerkvenega kompleksa iz 16. stoletja. To je ena redkih knjižnic, ki je bila že od davnega leta 1586 odprta za javnost, pozneje pa je bila tudi najljubša knjižnica slovitega italijanskega filozofa 18. stoletja Giambattista Vica, znanega nasprotnika Descartesovega racionalizma. Kar se je v 21. stoletju zgodilo z njenim gradivom, bi bil odličen scenarij za film ali vsaj knjižno detektivko. Knjižnica je bila že leta zaprta, govorilo se je, da je v težavah, toda spomladi leta 2012 jo je umetnostnemu zgodovinarju in akademiku, profesorju z neapeljske univerze Tomasu Montanariju skupaj s študentom uspelo obiskati. Kar je videl, ga je šokiralo. Po prostoru je tekal pes s kostjo v gobcu, dragocene knjige so bile razmetane povsod, na tleh, po stopnicah in mizah. Na njih so ležale smeti, police, ki so nekoč hranile pomembna dela, so bile prazne. Eden od zaposlenih mu je skrivaj povedal, da je za plenjenje knjižnice kriv direktor Marino Massimo de Caro.
Montanari je objavil članek, v katerem je zapisal, da je imeti de Cara za knjižničarja podobno kot imeti požigalca za oskrbnika gozda, in že naslednji dan mu je de Caro zagrozil po telefonu. Po Montanarijevi prijavi policiji so de Cara aretirali, preiskava pa je pokazala, da je bil vodja združbe, ki je zvečer, ko so nadzorne kamere ugasnile, dragocene stare knjige odvažala s kombiji. Žige, ki so dokazovali, da so iz zbirke Girolamini, so izrezali, odtrgali so platnice, ki so bile pri tistih iz 17. stoletja še dragocenejše kot vsebina, vse zato, da bi zakrili izvor, potem pa so jih poskušali prodati. Med pogrešanimi so bili izdaja Utopije Thomasa Mora, slavnega temelja moderne politične znanosti iz leta 1518, eden od 550 izvodov knjige Sidereus Nuncius iz leta 1610, v kateri je Galilej popisal svoja prva odkritja, skupaj z odkritjem Jupitrovih lun, ter Astronomia nova, s katero je Kepler postavil temelje moderne astronomije. Če jih ne bi ustavili policija in sodišča, bi jim prodaja ukradenega gradiva v skupnem seštevku navrgla več deset milijonov evrov.
Z litoželeznimi oboki
Marca 2013 so de Cara, kot je konec leta poročal BBC, zaradi kraje 4000 enot in škode v višini 20 milijonov evrov obsodili na sedem let zaporne kazni, toda ker je sodeloval s preiskovalci, so mu dopustili hišni pripor. A zgodba se je končala precej srečno, saj so v poldrugem letu po odkritju opustošenja našli okoli 80 odstotkov gradiva. K temu je veliko pripomoglo sodelovanje s prodajalci antikvitet. Nekaj dragocenih knjig, ki jih je menda dobil za darilo, je na police vrnil tudi nekdanji italijanski senator in tesen sodelavec nekdanjega premiera Silvia Berlusconija Marcello Dell'Utri (lani so ga zaprli zaradi sodelovanja s sicilijansko mafijo). Mnoga neprecenljiva dela iz 15. in 16. stoletja pa so še vedno pogrešana.
Knjižnice so srečno preživele tudi burne čase. Ena od zbirk, ki je nedotaknjena menda preživela celo francosko revolucijo, je bila predhodnica današnje knjižnice svete Genovefe v Parizu. Dokumenti dokazujejo, da njeni začetki segajo v leto 1148. Ustanovljena je bila kot samostanska knjižnica, še danes pa hrani dediščino 16.000 knjig in dokumentov iz enega največjih in najstarejših samostanov v Parizu. Zdaj deluje pod okriljem univerze Panthéon-Sorbonne. Današnja stavba knjižnice je bila leta 1851 zgrajena po načrtih arhitekta Henrija Labrousta in njena velika čitalnica se zdi kot katedrala industrijske dobe – z obokano litoželezno konstrukcijo, tako značilno tudi za nakupovalne galerije in železniške postaje 19. stoletja.
Knjižnica samostana Admont na avstrijskem Štajerskem je ena najveličastnejših celostnih kreacij evropskega poznega baroka.
Kreacija evropskega poznega baroka
Poleg vatikanske, francoske nacionalne v Parizu, knjižnice Britanskega muzeja v Londonu, kongresne v Washingtonu in Leninove v Moskvi, ki sodijo med najslavnejše, kaže omeniti še knjižnico samostana v Admontu na avstrijskem Štajerskem, ki navdušuje z razkošno baročno podobo. Je največja samostanska knjižnica na svetu in ena najveličastnejših celostnih kreacij evropskega poznega baroka. Zgradili so jo leta 1764 po načrtih Josefa Hueberja, ki je bil vdan idejam razsvetljenstva. Dejal je: »Tako kot naš um, mora tudi prostore napolnjevati svetloba.« Tudi stropne freske preplavlja razsvetljenski duh, naslikal pa jih je tedaj že 80-letni Bartolomeo Altomonte v poletnih mesecih v letih 1775 in 1776. Prikazujejo različne faze človekovega razumevanja, začenši z Mislijo in Govorom, nato se skozi Znanost in Umetnost iztečejo v Božansko razodetje v osrednji sobani. Knjižnica hrani okoli 70.000 enot, med njimi različne izdaje Svetega pisma, medtem ko jih je v celotni opatiji skoraj 200.000. Med njimi je najbolj dragocenih 1400 rokopisov (najstarejši je iz 8. stoletja) ter 530 inkunabul, knjig, natisnjenih od Gutenbergove iznajdbe tiska do leta 1500. In mimogrede: z bogato zgodovino samostana v Admontu je povezano vinsko posestvo Dveri-Pax na severovzhodu Slovenije, ki so ga admontski benediktinci obdelovali že v 13. stoletju, po nacionalizaciji pa so ga ponovno pridobili leta 1997. •
