Pilot na zadnjem poletu Adrie Airways Primož Jovanović je človek, ki je denar nekoč preračunaval v ure letenja. Da bi opravil zadnji pilotski izpit, je prodal slušalke, namesto nepremičnine kupil reaktivno letalo galeb, danes pa leti v poslovnem letalstvu in iz odsluženih delov letal ustvarja dizajnerske predmete. V Sovozniku govori tudi o tistem delu sebe, ki je skupaj z Adrio odšel v zgodovino.

Primož Jovanović ima za seboj tisoče ur v zraku, v letalski knjižici vpisana različna potniška letala, od boeinga do vojaškega reaktivnega galeba in danes pilatusa v poslovnem letalstvu. Toda njegovo življenjsko pot je težko razložiti z običajno karierno logiko. Če bi jo načrtoval v excelu, se verjetno ne bi izšla. V zraku pa se očitno je.

Ko je kot mlad pilot varčeval za šolanje, denarja ni meril v dolarjih ali takratnih markah. Njegova notranja valuta so bile ure letenja. Ko mu je v ZDA (kjer se je šolal) zmanjkalo denarja za zaključni izpit, je prodal pilotske slušalke in si tako omogočil pristop k zaključnemu izpitu oziroma letu. Nekaj let pozneje je naredil nekaj, kar bi vsak finančni svetovalec najbrž označil za precej slabo naložbeno odločitev: namesto stanovanja si je kupil vojaško reaktivno letalo galeb.

»Najbolj neracionalna odločitev me je najbolj osrečila«

Jovanović priznava, da je bil galeb njegova najbolj neracionalna odločitev – in hkrati tista, ki ga je najbolj osrečila. Ne toliko zaradi posedovanja reaktivnega letala, ampak zaradi dokaza samemu sebi, da je mogoče izpeljati nekaj, kar okolica razglasi za nemogoče.

Letalo je našel v ZDA, ga pripeljal v Evropo, obnovil in spravil nazaj v zrak. Pravzaprav je bil zanj pomembnejši proces kot cilj. Ko je galeb končno poletel, je bilo največjega vznemirjenja že konec. »Okej, zdaj smo to naredili, kaj bomo še naprej?« opisuje svojo takratno miselnost.

Njegov življenjski moto je bil temu primeren: Don't dream your life, live your dreams. Prepričan je, da ga zgolj racionalne odločitve ne bi pripeljale tja, kjer je danes. »Če hočeš uspeti v svetu letalstva, mora biti emocionalni, iracionalni del močnejši od racionalnega.«

Njegov življenjski moto je bil temu primerno preprost, a zgovoren: »Ne sanjaj svojega življenja, živi svoje sanje.« Jovanović je prepričan, da ga zgolj razumne, skrbno preračunane odločitve ne bi pripeljale tja, kjer je danes. Letalstvo je zanj od nekdaj tudi stvar strasti, ki pogosto preglasi hladno logiko. »Če hočeš uspeti v svetu letalstva, mora biti čustveni, iracionalni del močnejši od racionalnega,« pravi.

Z Adrio je umrl tudi »naivni Primož«

Jovanovićevo ime je za širšo javnost ostalo povezano predvsem z enim poletom. Bil je pilot zadnjega poleta Adrie Airways. Toda konec nacionalnega letalskega prevoznika zanj ni pomenil samo izgube službe ali zaključka neke poslovne zgodbe.

Na vprašanje, kateri del njega je šel v stečaj skupaj z Adrio, odgovori presenetljivo osebno.

»Tu je umrl tisti naivni Primož, ki je verjel v borbo dobrega proti slabemu.«

Po propadu Adrie je po njegovih besedah spoznal, da dober poslovni načrt, energija in prepričanje, da delaš nekaj koristnega za državo, niso vedno dovolj. »Na neki način sem odrasel, v tem smislu, da sem nehal biti naiven,« pravi.

Adria pa je bila tudi prostor njegovega poslovnega eksperimenta. Prevzel je letalsko šolo, ki je imela tri letala in je ustvarjala izgubo. Model je preoblikoval po vzoru ameriških akademij »zero to hero« ter ga odprl tudi tujim kandidatom. Šola je zrasla na osem letal in v nekem obdobju je šolala okoli sto kandidatov na leto.

V kokpitu ni prostora za igro egov

Za potnika je pilotska kabina za zaprtimi vrati prostor tehnologije. Za pilota je tudi prostor psihologije.

Jovanović pravi, da kapetan letala danes ni zgolj človek, ki najbolje upravlja letalo. Je predvsem menedžer kompleksnega sistema: odgovoren je za varnost, posadko, potnike, ekonomičnost leta in odločitve, ki jih je včasih treba sprejeti v nekaj sekundah.

Pri tem je lahko ego nevarnejši od turbulence.

»Zelo je pomembno, da ne pustiš, da se v kabini dogaja igra egov, igra kdo ima prav, kdo nima prav,« razlaga. Dober kapetan mora sprejeti tudi opozorilo mlajšega kopilota, kabinskega osebja ali kogarkoli drugega, ki opazi napako.

Sam se je kot kopilot znašel v položaju, ko je letalo zaradi slabega vremena krožilo pred pristankom, goriva pa je bilo vse manj. Kapetan je želel čakati. Jovanović je v glavi že pripravljal trenutek, ko bo moral prevzeti komande. Vreme se je izboljšalo, tik preden je moral to storiti. »Občutek je bil grozen,« se spominja.

To je morda tudi ena najzanimivejših poslovnih lekcij pogovora: hierarhija je potrebna, slepa poslušnost pa je lahko nevarna.

Ko letalo ne leti več, lahko postane miza

Po Adrii je prišla pandemija in letalstvo je obstalo. Jovanović ni vedel, kdaj in ali sploh bo znova letel. V kleti je imel dele letal, ki jih je zbiral leta. Iz kosa letalskega motorja je naredil ogledalo in ga objavil na linkedinu. Dva dni pozneje je bilo prodano.

Tako je začel nastajati Papa Juliet, njegov oblikovalski projekt, v katerem deli odsluženih letal dobivajo drugo življenje. Iz konusa MiG-21 nastane mizica, iz dela trupa z letalskimi okni konferenčna miza, iz vstopnega dela reaktivnega motorja ogledalo. Pri najboljših izdelkih kupec ne kupuje samo pohištva, temveč kos letalske zgodovine.

Nekaj simbolnega je v tem. Pilot, ki je doživel konec letalske družbe, danes odsluženim delom letal preprečuje, da bi tudi sami končali kot odpad.

V zraku problemi za nekaj časa izginejo

Zakaj se ljudje, ki jih enkrat posrka letalstvo, tako težko ločijo od njega? »Lahko imaš velike probleme, od eksistencialnih, ljubezenskih, družinskih, finančnih – v zraku ti problemi izginejo.« Z višine izginejo tudi meje. Ostanejo reke, gore, mesta in pokrajina. »Vidiš, kako smo vsi v bistvu povezani med seboj,« pravi Jovanović. Ko iz pilotske kabine opazuješ države, se mu zdijo vojne in človeško vztrajanje pri mejah še bolj absurdni.

In če bi danes pred njega stopil otrok, ki gleda proti nebu in sanja, da bo postal pilot?

Jovanović ga ne bi odvračal z racionalnimi argumenti o tem, kako se je poklic spremenil. Poslal bi ga v aeroklub in mu rekel preprosto: »Pojdi v najbližji aerklub in se sam odloči«.