»Prišla bo pomlad«  

Zgodovina Kočevske skozi oči nekdanjih in sedanjih prebivalcev

Objavljeno
01. oktober 2018 09.30
Posodobljeno
01. oktober 2018 09.52
»Ta zgodovina je pomembna za nekdanje prebivalce in za nas, ki živimo tu,« pravi Anja Moric. Foto Simona Fajfar
Številke o tem, koliko ljudi se je konec leta 1941 in v začetku leta 1942 izselilo s Kočevske, ker naj bi šli »nazaj v rajh«, so znane. Bilo je skorajda 12.000 kočevskih Nemcev, ki so zapustili območje, kjer so živeli 600 let. Spomine in usode teh ljudi pa že vrsto let zbira dr. Anja Moric, ki je pred kratkim pripravila film o Kočevarjih z naslovom Globoko v srcu jo čutimo.
 

Osebni pogled na zgodovino


Najprej v Kočevju in potem še v Kočevskih Poljanah, na četrtih Dnevih kočevarske kulture, so bile prve prestavitve filma Globoko v srcu jo čutimo, kjer so rdeča nit pogovori z nekdanjimi prebivalci Kočevske, kočevskimi Nemci. Dr. Anja Moric, raziskovalka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in direktorica Zavoda Putscherle, ki raziskuje, interpretira in ohranja kulturno dediščino na Kočevskem, je v filmu zbrala najbolj zanimive izseke iz številnih ponavadi zelo dolgih pogovorov, ki jih je opravila v zadnjih 15 letih.

image
Kočevarsko združenje za dediščino in rodoslovje iz Clevelanda je letos Anji Moric podelilo priznanje za ohranjanje kočevarske kulturne dediščine. Arhiv Anje Moric


S Kočevarji se je srečala pri petih letih, ko je v omari svojih starih staršev, v Stari Cerkvi, našla vizitko s črno-belo fotografijo. Pripadala je nekdanjemu prebivalcu njihove hiše, ki je tedaj že živel v Avstriji. Raziskovanje kočevske preteklosti se je nadaljevalo v srednješolskem obdobju, sledil je študij in doktorat na temo Kočevarjev, potem pa je pred dvema letoma pripravila razstavo Vitrine spomina.
 

Kočevarji ustvarjajo tudi novo dediščino


Z njo je zgodovina Kočevske dobila nekoliko drugačno, bolj osebno podobo, saj je to, kar se je dogajalo z nekdanjimi in sedanjimi prebivalci, povezala s predmeti, ki so po njihovem mnenju del identitete oziroma jih spominjajo na Kočevsko. Ljudje so za razstavo prineslo polhovko, petrolejko, aluminijaste vilice… in - za večino obiskovalcev - največje presenečenje, lento miss Gottschee, kar je primer novih tradicij Kočevarjev v Ameriki. »Pri razstavi mi je bilo pomembno, da se naučimo prepoznati skupno dediščino, ki jo oblikujemo nekdanji prebivalci, sedanji prebivalci in izseljenci. Mi vsi smo del tega prostora,« pravi Anja Moric.

image
Martha Hutter, Anja Moric in Hildegard Brodgessel ob pogovoru v Ameriki. Arhiv Anje Moric


To pa je tudi eno od sporočil filma Globoko v srcu jo čutimo. Z izposojeno opremo je v treh letih posnela pogovore z ljudmi, ki so večinoma razseljeni po vsem svetu – od Amerike, Kanade, Avstrije… -, a jih povezuje Kočevska. »Film načrtno nima režiranih delov, ampak je vse predstavljeno tako, kot se je dogajalo,« pravi Anja Moric.
 

Hiš ni, a spomini ostajajo


»Polovico pepela enega od bratov Fink sem prinesel nazaj na Kočevsko, v Novi Log, da smo ga pokopali pod to ograjo,« pravi Frank Mausser iz Celovca, ko se sprehajajo po nekdanji vasi, ki je sedaj neprepoznavna, zapuščena in zaraščena. Hiš več ni, čeprav jih je bilo na začetku druge svetovne vojne 25. Toda kljub opustelosti prostora, ki je bil včasih vas, je mož, ki se redno vrača na Kočevsko, zadovoljen. Ob kamniti ograji, kjer je predvideval, da je bila včasih del domačije prijateljevih prednikov, je pod mahom našel zaklad: datum, leto 1927, in inicialke prijateljevega deda, ki se je podpisal ob postavitvi ograje.

image
Kočevje, ujeto na fotografijah, pred odhodom Kočevarjev. Arhiv Anje Moric


»S Kočevske sem odšla, ko sem imela osem let. Vsi spomini na tisti čas so črno-beli, nebo je sivo, siva so polja,« pravi Martha Hutter, gospa, ki je otroštvo preživela v Livoldu. Časa, ko so odhajali s Kočevske, se večina spominja kot travmatičnega, podobno velja za mesece po koncu vojne, ko se niso mogli vrniti v domači kraj, ampak so bili prisiljeni oditi v svet. Tako kot v času izselitve s Kočevske so vedeli, da ni drugega izhoda, da morajo iti. In je ostal spomin, kako je oče, ko so odhajali z doma v Stari Cerkvi, šel dvakrat nazaj do hiše, z izgovorom, da mora nekaj preveriti, potem pa se je vrnil s kljuko vhodnih vrat… »Bil je to simbol, češ, to je bila moja hiša, zdaj pa je ta kljuka edino, kar imam,« pravi Ludwig Kren iz Celovca.
 

Jed za nekoga drugega


V Obsotelju, kamor so jih naselili in kjer so pred tem izgnali okoli 20.000 Slovencev, jih je čakalo veliko razočaranje. Daleč od tega, kar so jim obljubljali Nemci. Nekateri so dobili neurejene hiše, tudi z velikim kupom gnoja na dvorišču. Ali pa so našli peči, v katerih je bilo čutiti, da je bil tam še pred kratkim ogenj. Ali pa je bila na mizi skuhana jed, za katero so vedeli, da je bila namenjena nekomu drugemu, tistemu, ki je nekoč tu živel.

image
Kočevje, nekoč Gottsche, ima svojo ulico. Foto Anja Moric


Toda poleg trpkih spominov imajo nekdanji prebivalci Kočevske tudi lepe spomine na prvotno domovino. Območje, kjer je živela kočevarska skupnost, je bila večjezična, govorili so kočevarsko, slovensko, nemško. Sogovorniki, sedaj že stari ljudje, v angleščini ali nemščini povedo, da so znali slovensko, ker so se kot otroci igrali in pogovarjali v več jezikih, vendar, pravi Rudi Kump iz Amerike: »Sem jezik izgubil, ker ga nisem uporabljal.« Podobno pravi Hildegard Brodgessel iz New Yorka, ki je izgubila spomin na vse do konca leta 1945, torej do konca vojne, ko so si Kočevarji našli nove domove po Evropi, Ameriki in drugje: »Vse moje življenje je bilo izbrisano.« Pozabila je tudi slovenski jezik, ki ga je znala in uporabljala med igro. Ostala pa je pesem Prišla bo pomlad. Pesem v slovenskem jeziku, ki jo zapoje pred kamero in ima zanjo poseben pomen.

image
Veselje ene od miss Kočevje oziroma miss Gottsche. Foto Arhiv Anje Moric

 

Zgodovina je ena za vse


V filmu je 32 sogovornikov, ki predstavljajo osebni pogled na zgodovino, ki je pomembna ne le v lokalnem, ampak v slovenskem in tudi širšem merilu. »Ta zgodovina je pomembna za nekdanje prebivalce in za nas, ki živimo tu,« poudari Anja Moric, ki je prepričana, da Kočevska ni samo tu, na teh 800 kvadratnih kilometrih širšega območja Kočevske, ampak je tudi v Ameriki, Kanadi, čez mejo v Avstriji… povsod, kjer so ljudje, ki so povezani s Kočevsko. »In ta majhen, od boga pozabljen prostor, je v tujini prepoznan in se nanj ohranja spomin,« pravi Anja Moric.