Proti južnemu vetru
V sedmem tednu karantene se vedno manj pogosto sprašujemo, kdaj bodo odprli šole in vrtce, vse pogosteje pa, kdaj in kam bomo lahko šli na morje.
Odpri galerijo
Z majem se v Slovencih – ne glede na njihov spol in starost – prižge biološka ura, ki začne odštevati dneve do dopusta. FOTO: Tomi Lombar
Morda je kriv nadpovprečno topel april. Kadar zapiha južni veter, že diši po poletju.
Z majem se v Slovencih – ne glede na njihov spol in starost – prižge biološka ura, ki začne odštevati dneve do dopusta. Na poti do izbrane plaže bo treba prečkati mnoštvo nevidnih, a usodnih črt na papirju. Meja, namreč. Za začetek občinskih in potem še državno. Moja rojstna hiša stoji tik ob hrvaško –slovenski državni meji. V otroštvu sem zanjo vedela le zaradi table na mostu čez Sotlo, na kateri sta se rokovala slovenski in hrvaški partizan. Otroci z obeh bregov reke so se neovirano družili med sabo.
V glavah starejših je meja obstajala. Babica mi je pravila, kako privoščljivo ji je soseda rekla: »A tvoja najmlajša si je pa kar Hrvata izbrala?« Nikoli ni pozabila pristaviti, da se je hčerka taiste sosede kasneje omožila s Srbom. Po osamosvojitvi je državna meja največ težav povzročala kmetom, ki so imeli zemljo na drugi strani, kar je pomenilo, da je čez noč niso mogli več obdelovati z neregistriranimi traktorji.
Namesto v topli in počasni Sotli, ob kateri se zdaj redno vozijo policijska vozila, smo se otroci kopali v hladnejši Bistrici, k teti v Kumrovec pa je bilo, čeprav je bila oddaljena le kilometer, na kosilo treba pol ure prej, ker je bilo treba vračunati še kakšnega preveč vnetega carinika.
Ko je Hrvaška vstopila v EU in smo se veselili, da nam odojkov za družinske zabave in vencev za pogrebe ne bo več treba švercati v prtljažniku, so velemožje našli novo nevarnost. Zdaj skozi okna mamine hiše gledam bodečo žico, preraslo s šavjem. Tako grdega razgleda še nismo imeli. Življenje ob meji me je naučilo, da se ljudje vedno znajdejo in pridejo tja, kamor so namenjeni. Le trajati zna.
Z majem se v Slovencih – ne glede na njihov spol in starost – prižge biološka ura, ki začne odštevati dneve do dopusta. Na poti do izbrane plaže bo treba prečkati mnoštvo nevidnih, a usodnih črt na papirju. Meja, namreč. Za začetek občinskih in potem še državno. Moja rojstna hiša stoji tik ob hrvaško –slovenski državni meji. V otroštvu sem zanjo vedela le zaradi table na mostu čez Sotlo, na kateri sta se rokovala slovenski in hrvaški partizan. Otroci z obeh bregov reke so se neovirano družili med sabo.
V glavah starejših je meja obstajala. Babica mi je pravila, kako privoščljivo ji je soseda rekla: »A tvoja najmlajša si je pa kar Hrvata izbrala?« Nikoli ni pozabila pristaviti, da se je hčerka taiste sosede kasneje omožila s Srbom. Po osamosvojitvi je državna meja največ težav povzročala kmetom, ki so imeli zemljo na drugi strani, kar je pomenilo, da je čez noč niso mogli več obdelovati z neregistriranimi traktorji.
Namesto v topli in počasni Sotli, ob kateri se zdaj redno vozijo policijska vozila, smo se otroci kopali v hladnejši Bistrici, k teti v Kumrovec pa je bilo, čeprav je bila oddaljena le kilometer, na kosilo treba pol ure prej, ker je bilo treba vračunati še kakšnega preveč vnetega carinika.
Ko je Hrvaška vstopila v EU in smo se veselili, da nam odojkov za družinske zabave in vencev za pogrebe ne bo več treba švercati v prtljažniku, so velemožje našli novo nevarnost. Zdaj skozi okna mamine hiše gledam bodečo žico, preraslo s šavjem. Tako grdega razgleda še nismo imeli. Življenje ob meji me je naučilo, da se ljudje vedno znajdejo in pridejo tja, kamor so namenjeni. Le trajati zna.
