Božično drevesce je danes tako samoumeven del prazničnega okrasja in razpoloženja, da se zdi, kot da je od nekdaj z nami. Vendar vsaj v Sloveniji nima zelo dolge zgodovine. Prvo sodobno okrašeno smrečico je v svoji pivovarni v Ljubljani na božič leta 1845 postavil nemški pivovar Peter Lülsdorf. Ob 180. obletnici je pripravlila Zveza kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji adventni koncert v cerkvi sv. Jakoba na Gornjem trgu v Ljubljani.

Modra nalepka za najbolj zelena drevesca

Na dogodku je imelo seveda posebno mesto božično drevo iz kočevskega gozda, okrašeno s svečami, slamnatimi zvezdami, rdečimi jabolki, medenjaki, pozlačenimi orehi in španskimi vetrci – po tradiciji, ki jo je uvedla avstroogrska princesa Henriette von Nassau-Weilburška, ko je leta 1823 prvič postavila takšno drevo na svojem domu. Prav njej je tudi mogoče pripisati zasluge, da je božično drevo postalo priljubljeno, pravi etnolog in kulturni antropolog Primož Primec, predsednik Društva Kočevarjev staroselcev, ki ima 170 članov. Njihovi pevci, ki so (poleg Komornega zbora Huga Wolfa) nastopili v cerkvi sv. Jakoba na Gornjem trgu, ohranjajo tudi kočevarske pesmi.

Utrinek z lanskega adventnega koncerta, ki ga pripravljajo pripadniki nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji. FOTO: Danilo Kesić

Stara šega

Krašenje zimzelenega drevesa in uporaba zelenja pri krašenju hiše sta sicer bistveno starejša šega; razširjena je bila že v starih civilizacijah in poganskih kulturah in je povezana s praznovanjem časa, ko se dan začne daljšati. Običaj postavljanja božičnega drevesca, kakršnega, resda v več različicah, poznamo še danes, pa se je uveljavil med nemškimi uradniki, trgovci in obrtniki, od katerih se je nato hitro razširil med buržoazijo, je povedal Primec.

60 let legendarnega bara: Nekaj pač moraš delati, pravi 82-letni gostinec

»Postavljanje drevesa za božič je protestantska šega, medtem ko je postavljanje jaslic katoliška. Zato je bil na slovenskem podeželju sprva velik odpor do božičnega drevesa.« Tam se je ta šega začela širiti šele v prvi polovici 20. stoletja, večinoma pa po drugi svetovni vojni.

Zasluge za popularizacijo pripisujejo ženi avstrijskega nadvojvode Karla Henriette von Nassau-Weilburški. FOTO: Blaž Samec

A vrnimo se na Dunaj leta 1823, v dom prestolonaslednikove žene, natančneje v avdienčno sobano palače, ki so jo podedovali leta 1822, danes pa tam domuje galerija Albertina. Njen mož, nadvojvoda Karl, je bil katolik, ona protestantka, a je kljub temu postavila ter z medenjaki, jabolki, oreški in dišečimi voščenimi svečami okrasila drevesce – na veselje svojih otrok in v skladu s tradicijo nemških protestantov, kot je prebrati na spletni strani Albertine.

Ko se je okoli tega drevesa zbrala družina, so bili nekateri sorodniki ogorčeni, zlasti njen svak, brat nadvojvode Karla, ki se mu je zdelo takšno razkošje navadna potrata. Je pa po drugi strani prav to prvo okrašeno drevo tako navdušilo cesarja Franca I., da so jih že naslednje leto postavljali po dvorcih, nato pa tudi na domovih obrtnikov in meščanov.

Ljubljansko drevesce

V Ljubljani je prvo sodobno božično drevesce v svoji gostilni na levem bregu Ljubljanice postavil pivovar iz Kölna Peter Lülsdorf, kar je tudi prispevalo k temu, da je v zgodovini bolj kot pivovar znan prav po drevescu. Okrašeno je bilo s priboljški, ki so bili pri roki, je opisal Primec: jabolka, pozlačeni orehi, medenjaki, španski vetrci in zvezde iz slame, osvetlili so ga s svečami iz čebeljega voska. K popularizaciji je deloma, kot je spomnil sogovornik, pripomogel tudi slikar Maksim Gaspari s svojimi voščilnicami iz 20. let.

Še pred desetletji je bilo krašenje jelke opravilo na sam božični večer ali na silvestrovo, danes jo okrasimo že na začetku meseca. FOTO: Janez Pukšič

Na Kočevskem, kjer se je pred šeststo leti naselila in oblikovala nemško govoreča skupnost, se je ta šega razširila prej kot pri preostalih slovenskih prebivalcih. »Kočevarji, predvsem moški, so bili znani po tem, da so kot krošnjarji prodajali po avstrijskem cesarstvu, in so tako tudi prej prišli v stik z novimi idejami, kot je bilo postavljanje božičnega drevesa,« je povedal Primož Primec.

Pa danes, je klasično okrašeno drevesce s slamnatimi okraski, jabolki in orehi še pogosto v domovih? »V našem društvu smo zelo pozorni na šege in navade in jih skušamo tudi ohranjati. Okraski na božičnih drevesih gredo iz roda v rod, zato jih gotovo mnogi še uporabljajo. Težko pa bi rekel, da se strogo držijo tipologije, kaj sodi na božično drevo.«