Raziskoválec

Moje prvo srečanje z besedo raziskovalec je bilo pri petih ali šestih letih, ko se me je na obisku, kamor me je moral s sabo odvleči starejši brat, prijazna gospa usmilila v mojem dolgčasu in mi pokazala tanko, a čudovito ilustrirano knjižico o velikem raziskovalcu Marcu Polu. In ne samo pokazala, celo posodila mi jo je in mesece sem se navdušeno vračala v magični svet starodavne Kitajske.

Verjetno mi je ravno ta knjižica vzbudila ljubezen do zgodovine, ki traja še danes.

Ko sem uradno tudi sama raziskovalka, a se vedno zdrznem, ko moram navesti svoj poklic, čeprav je moje delo povsem v skladu z opisom v SSKJ, kjer je raziskovalec opisan kot 'kdor se (poklicno) ukvarja z raziskovanjem', raziskovati pa je razloženo kot 's temeljitim, načrtnim delom, opazovanjem zbirati podatke, ugotavljati dejstva o čem'.

V moji zavesti je namreč beseda še vedno povezana z velikimi popotniki preteklosti. Sodobni raziskovalci (večinoma) ne plujemo po daljnih morjih in ne jezdimo po puščavah, ampak sedimo v pisarnah in strmimo v zaslon.

Namesto za skorbutom tako trpimo za posledicami prisilne drže. A če imamo srečo, nas to, kar odkrivamo, fascinira ravno tako, kot je Marca Pola palača kana Kublaja.

Kot mene odkritje, da je, čeprav je raziskovanje sveta temeljna dejavnost vsakega otroka, takoj ko se lahko začne samostojno premikati, in čeprav je sestavljena iz samih pogostih slovenskih morfemov, beseda raziskovalec pravi mladič, otrok 20. stoletja, saj je ne beleži niti »vir vse modrosti« o preteklosti slovenskih besed, Pleteršnikov slovar.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša),

avtorica: dr. Alenka Jelovšek