S cmokom v grlu

Prejšnji teden so nam iz šole poslali trinajst tipkanih strani navodil, od barvnega zemljevida, ki je po razredih določal zbirna mesta pred šolo, do podrobnih navodil o skoraj vsem. Ob napisanem se me je polotila tesnoba. V čem je smisel, če bo vse skupaj videti kot delovno taborišče?

Našo drugošolko je najbolj skrbelo razkosanje razreda. Zgodilo se je, česar se je najbolj bala: njene simpatije ni v njeni polovici.

Tolažba za obe je prišla od razredničarke. Z njo ima hčerka velikansko srečo, ena od tistih je, za katere je njihovo delo zares poklic(anost). V samoizolaciji se je učencem vsak dan oglasila s pisemcem, jim pošiljala vice, srčke, objeme ter se z njimi smejala na razrednih druženjih prek videa.

»Še vedno se bomo lahko pogovarjali, se smejali in si pomahali. In skupaj bomo,« je napisala učencem pred vrnitvijo. Pozabila ni niti na starše: »Imate prekrasne otroke, enkratni starši ste. Brez vas in vaše pomoči v teh tednih ne bi izpeljali našega dela tako uspešno. Hvala še enkrat za vse vaše odzive in prisrčna sporočila. Hvaležna sem, da sem lahko droben del življenja vaših otrok. Prihajajo novi izzivi, a skupaj zmoremo vse,« nas je na daljavo pomirila.

Sprva plahi nasmeški otrok so se na šolskem dvorišču raztegnili v široke nasmehe in vzklike navdušenja, ko so zagledali svojo ljubo učiteljico. Z obema deloma razreda bo preživela polovico časa. Nihče ne bo prikrajšan za njene prijazne besede.

Ko sem odhajala, se mi je v grlu nabiral cmok. Ne zaradi hčerke, njeni učiteljici in šoli povsem zaupam, da bodo tudi v novi realnosti dali vse od sebe. Žal mi je vseh tistih otrok, ki bodo na veselje, ki ga je moj otrok izkusil včeraj, čakali še dolge štiri mesece.