Še vedno nagice, Tito in planinski pejsaži

Koledarji: Kljub hitro dostopnim v mobilnih telefonih tudi papirnatim še zdaleč niso šteti dnevi

Objavljeno
31. december 2018 09.00
Posodobljeno
31. december 2018 11.22
Upokojenka iz Ljubljane je v tamkajšnji knjigarni Konzorcij občudovala koledarje od novembra. Letos je imela pomisleke, saj še vedno hrani ­koledarja znanih slikarjev iz leta 2013, ki bosta leta 2019 znova uporabna, je povedala. Foto Voranc Vogel
Koledarji ostajajo poslovno darilo­ ob koncu leta in vse bolj skrbno izbran okrasni element doma. Tudi s podpisom uveljav­ljenih slovenskih avtorjev. Temu je pritrdila vodja ljubljanske knjigarne Konzorcij Katarina Modic. Založba Mladinska knjiga vsako leto izda nekaj koledarjev, večinoma s slovensko tematiko, ki so namenjeni tudi turistom. Takšen je, denimo, koledar za leto 2019 s fotografijami Slovenije in dvanajstimi recepti iz knjig Velika slovenska kuharica in Sodobna slovenska kuharica, leto v otroških sobah pa običajno odšteva ­njihov pravljični koledar.

»Koledarji, ki jih izdamo, stanejo od sedem do deset evrov, uvoženi, tudi zelo velikih formatov, pa do petdeset evrov. Po mojih opažanjih si starejši še vedno raje kupijo koledar, na katerega lahko kaj zapišejo, mlajši pa za okras na steni,« je povedala sogovornica. Da koledarjem še zdaleč niso šteti dnevi, je dokazal tudi prvi sejem avtorskih koledarjev tik pred božičem v ljubljanskem kreativnem centru Poligon, od 200 do 300 obiskovalcev je po besedah programske vodje Eve Matjaž dober odziv. Letnici primerno so izbrali 19 avtorjev: nekateri so 365 prihajajočih dni zapakirali zelo minimalistično, drugi bolj romantično, tretji so merili na všečnost z izvirnejšo idejo. »Prav posebnejši so se najbolje prodajali; enostranski koledar Maruše Račič, ki je spominjal na grafiko, lunin koledar Martina Briclja Barage, ki se sveti v temi, presenetljivo dobro pa tudi klasični funkcionalni koledar Žige Artnaka. Tega so najpogosteje kupili moški, gospe srednjih let so posegale po koledarjih z lepimi ilustracijami, mlajši po posebnejših,« je strnila izbor kupcev. Koledar ostaja praktično darilo z estetsko funkcijo. »Avtorski so hkrati – na žalost – edine (reproducirane) umetnine slovenskih ustvarjalcev na stenah domov, zato smo prav s sejmom poskusili spodbuditi kupce k nakupu katerega od njihovih originalnih del,« je dodala.

image
Eden izmed najbolj prodajanih na prvem sejmu avtorskih koledarjev je bil lunin koledar Martina Briclja Barage, ki se sveti v temi. Foto arhiv Poligona

 

Ne zgolj za vsak dan, tudi za višje cilje


Nekateri kupci so vzeli oblikovanje koledarja v svoje roke in obdarili bližnje s takšnimi z družinskimi fotografijami. Med posebnejšimi je gotovo tisti s fotografijami nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita, ki so ga letos šestič natisnili v ljubljanski tiskarni S'tiskarna. Tema leta 2019 je Tito in Slovenija,­ lani je bila Tito in neuvrščeni. »Ko sem začel tiskati te koledarje, sem bil presenečen, da obstajajo kupci zanj, zadnja štiri leta jih prodajamo v Državni založbi Slovenije, natisnejo jih v nekaj tisoč izvodih,« je povedal direktor Bojan Lindiš. Posel s koledarji se v 20 letih ni bistveno spremenil. Še vedno so poslovno darilo malih podjetnikov in obrtnikov, ki za motive najpogosteje izberejo gole lepotice, prepoznavne slovenske kraje, od Bleda, Bohinja in Ljubljane do Pirana, ter slovenske hribe, še vedno so priljubljeni tudi tridelni poslovni koledarji. Marca jih bodo začeli snovati za leto 2020.

image
Tito v Sloveniji Foto Arhiv Stiskarna


Za koledarji so tudi višji cilji: v minulih letih so z razgaljenimi mišicami članov Prostovoljnega gasilskega društva Unec zbirali denar za nakup novega vozila. »Na pikniku smo se domislili, da bi napravili bolj seksi koledar. Vse skupaj smo vzeli bolj za hec in jih sprva natisnili 200, na koncu pa jih prodali kar 1500. Leto zatem so bila na koledarju dekleta, prodali smo jih 1200, tretje leto jih je šlo v promet 900, in ko smo dosegli cilj oziroma kupili vozilo, smo jih opustili, saj je bila njihova priprava ob službi in družini velik zalogaj pa tudi zanimanje je upadlo. Še vedno pa delimo enostranske koledarje,« je povedal predsednik Luka Urbas. Čeprav imajo člani vsako leto, ko z njimi hodijo od hiše do hiše, slab občutek, ta hitro mine, saj se jih vaščani razveselijo. Bolj zadržani so le priseljenci, ki te navade morda ne poznajo, je dodal. S koledarji je nekoč za alpinistične odprave zbirala denar tudi Planinska zveza Slovenije (PZS).
 

Kot podpora organizaciji?


»Zanimanje je po eni strani upadlo, po drugi pa se je z razvojem digitalne fotografije povečal obseg primernih fotografij. Vsako leto objavimo razpis za njihov odkup, ki vselej naleti na dober odziv,« je povedal generalni sekretar Matej Planko. V sedmih letih, kolikor je v PZS, se je naklada ustavila pri približno 14.000 izvodih, med kupci so planinska društva, podjetja ter posamezniki, za nakupom pa pogosto podpora delovanju zveze. »Koledarji, ki so jih nekoč delili kot poslovno darilo, so v zadnjih letih, ko so redkejši, znova bolj zaželeni, sploh naši z gorsko motiviko. Ne vem pa, kako bi bilo, če bi njihovo ceno po zgledu planinskih zvez drugih držav, denimo Avstrije in Švice, dvignili na okoli 20 evrov. Bi bila razumljena kot podpora organizaciji s številnimi­ pozitivnimi aktivnostmi ali bi nam cenejši ukradli kupce?« Odgovora na to vprašanje Planko še ni našel.