Sedeti na spominih
Včasih je treba sesti na klop tudi za to, da se trenutek ustavi, čeprav ne bo zapisan v trajen spomin.
Odpri galerijo
Ne glede na to, kako dolgo klop že vztraja, bi lahko pripovedovala o svojem razmerju s pokrajino in ljudmi. Foto Mavric Pivk/ Delo
Klopca vselej prijazno vabi ... Ima vse odlike pohištva, ki se nas najintimneje dotika, a je v javnem prostoru namenjena vsem. Kot večen oblikovalski izziv se enkrat kaže kot velikanska roža s premerom 30 metrov, kakršna se razširja čez seulski park Hangang, drugič kot 324-metrska kača ob angleški obali v Littlehamptonu ali kot posnetek dolomitskih vrhov.
Danski arhitekt Jørn Utzon je iz klopi sestavljal pokrajine za sedenje, mojster Plečnik pa z modernistično obliko v betonu in lesu ljubljanskim nabrežjem in sprehajališčem v medvojnem času poklonil sodobnejši videz.
Klop je metafora za čas, simbol minljivosti, saj bi, ne glede na to, kako dolgo že vztraja, lahko pripovedovala o svojem razmerju s pokrajino in ljudmi, ki so posedeli na njej, kaj pomembnega sklenili, se zaljubili ali za vedno razšli, in vanjo tu in tam vrezali podrobnosti.
Jasna pa tudi skrivnostnejša sporočila legalno (za 10.000 dolarjev) nosi približno polovica od 9000 klopi, kolikor jih »poseda« po newyorškem Centralnem parku. V spomin na preminulega bližnjega, prijatelja ali ljubljenca, nekaj na tragični 11. september. Več jih slavi rojstva, obletnice, poroke. Neki dedek je posvojil pet klopi in jih poklanjal vnukom, ko so dopolnili 16 let.
»To napako bi vedno znova ponovila! Vic & Nancy Schiller. Še vedno najboljša prijatelja,« je upokojeni Victor Schiller pred leti dal pritrditi na eno od teh slavnih manhattanskih klopi kot rojstnodnevno darilo ženi. Kaj sta mislila s tem, niso vedeli niti njuni otroci, je pa novinar popisal v New York Timesu.
Spoznala sta se, ko je bilo njej 20 in njemu 22 let, ter se leto pozneje zaročila. Ko je sin z veselo novico poklical mamo, je jezno odložila slušalko, ko je prišla k sebi, pa ga posvarila, da dela veliko napako. Tudi mama gospe Schiller je bila podobnega mnenja: »Kaj pa ti misliš?«, kar je bilo več kot dovolj, da sta se poročila in nikoli pogledala nazaj.
Včasih je treba sesti na klop. Tudi za pogled nazaj ali naprej. Pa tudi, da se trenutek ustavi, čeprav ne bo zapisan v trajen spomin.
Danski arhitekt Jørn Utzon je iz klopi sestavljal pokrajine za sedenje, mojster Plečnik pa z modernistično obliko v betonu in lesu ljubljanskim nabrežjem in sprehajališčem v medvojnem času poklonil sodobnejši videz.
Klop je metafora za čas, simbol minljivosti, saj bi, ne glede na to, kako dolgo že vztraja, lahko pripovedovala o svojem razmerju s pokrajino in ljudmi, ki so posedeli na njej, kaj pomembnega sklenili, se zaljubili ali za vedno razšli, in vanjo tu in tam vrezali podrobnosti.
Jasna pa tudi skrivnostnejša sporočila legalno (za 10.000 dolarjev) nosi približno polovica od 9000 klopi, kolikor jih »poseda« po newyorškem Centralnem parku. V spomin na preminulega bližnjega, prijatelja ali ljubljenca, nekaj na tragični 11. september. Več jih slavi rojstva, obletnice, poroke. Neki dedek je posvojil pet klopi in jih poklanjal vnukom, ko so dopolnili 16 let.
Ljubljanski park Tivoli se ponaša s posebno klopjo spomenikom Edvardu Kocbeku, ki prav tako pogosto koga povabi. Foto Mavric Pivk/ Delo
Kot rojstnodnevno darilo ženi
»To napako bi vedno znova ponovila! Vic & Nancy Schiller. Še vedno najboljša prijatelja,« je upokojeni Victor Schiller pred leti dal pritrditi na eno od teh slavnih manhattanskih klopi kot rojstnodnevno darilo ženi. Kaj sta mislila s tem, niso vedeli niti njuni otroci, je pa novinar popisal v New York Timesu.
Spoznala sta se, ko je bilo njej 20 in njemu 22 let, ter se leto pozneje zaročila. Ko je sin z veselo novico poklical mamo, je jezno odložila slušalko, ko je prišla k sebi, pa ga posvarila, da dela veliko napako. Tudi mama gospe Schiller je bila podobnega mnenja: »Kaj pa ti misliš?«, kar je bilo več kot dovolj, da sta se poročila in nikoli pogledala nazaj.
Včasih je treba sesti na klop. Tudi za pogled nazaj ali naprej. Pa tudi, da se trenutek ustavi, čeprav ne bo zapisan v trajen spomin.
