»Sem odvetnik Everesta, njegov goreči zagovornik«

Dvanajst let je bil star, ko se mu je v Turncu pod Šmarno goro odlomil oprimek in je pristal trdno na tleh, z zlomljenima roko in nosom. Starši so po tem edincu poskušali preprečiti, da bi še naprej lezel navzgor, a ustaviti ga ni bilo mogoče. Pretihotapil se je na alpinistični odsek in hitro priplezal med vrhunske alpiniste, leta pozneje še med gorske vodnike in nato v domačo skupnost vnesel nekaj kontroverznosti kot prvi Slovenec, ki je vodil komercialno odpravo na Everest. Letos bo eden prvih gostov na festivalu gorniškega filma, ki se začenja danes; govoril bo o prelomnicah, ki so krojile njegov način življenja in razmišljanja.

 

Med prebiranjem vaše biografije z vsemi dosežki se zdi, da je bilo prelomnic veliko, prva, ki jo sami izpostavljate, pa je bila vzpon na Gjačung Kang pred dvajsetimi leti. Epopeja, ki vaju je s Petrom Mežnarjem dodobra »prerukala«, kot ste zapisali ob deseti obletnici vzpona.

Prelomna je bila zato, ker je bilo tako surovo in ker sva s soplezalcem šla do skrajne meje. Takrat sem ugotovil, da je to tako nevaren alpinizem, da prav veliko takšnih preizkušenj ni mogoče preživeti. Več kot toliko sreče človek v življenju preprosto ne more imeti.
 

To se na žalost velikokrat potrdi v tragičnih primerih. Zadnji vrhunski alpinist, ki se je smrtno ponesrečil, je bil eden vaših soplezalcev, Grega Lačen.

Da, Grega je bil moj najboljši prijatelj in soplezalec na prav tako pomembnem vzponu, na Fitz Roy leta 2007. V tamkajšnji severni steni sva šla fizično do konca. Dvainsedemdeset ur sva bila v pogonu, brez spanja. Štela sva že ure, koliko bova še zmogla. To je bila naslednja preizkušnja, pri kateri sem se zavedel fizičnih omejitev. Takrat sem bil star 37 let, na vrhuncu kombinacije moči in izkušenj.
 

Tomaž Jakofčič tam, kjer se najbolje počuti, v skali. FOTO: osebni arhiv

Ali je tudi to pripomoglo k temu, da ste prešli med gorske vodnike?

Le deloma. Glavni razlog, da zadnjih deset let delam kot gorski vodnik, je to, da vse življenje preprosto ne moreš biti vrhunski alpinist. Ker pa še vedno hočem ostati v hribih, v stiku z njimi, je bil to idealen prehod. Hkrati sem se izognil temu, da bi postal zagrenjen star alpinist. Zdaj sem resnici na ljubo več v hribih, kot sem bil prej, le da so to manj zahtevne preizkušnje, zaradi alpinističnih izkušenj sem lahko tudi pri zahtevnejšem vodniškem delu bolj sproščen. In kot vodniku se mi prav tako pojavlja veliko alpinističnih izzivov. Opraviti dober vzpon z gosti, velikokrat po smeri, ki je dotlej tudi jaz nisem poznal, je izziv, po katerem je zadoščenje podobno kot pri plezanju ekstremnih stvari.
 

Kot alpinist ste odgovarjali predvsem za svoje življenje in življenje soplezalcev, zdaj imate v rokah tudi življenje drugih, veliko manj izkušenih gornikov. Kako doživljate ta prenos odgovornosti?

Gorski vodniki smo s tem že vnaprej prepojeni. Izobraževanje je dolgo in zahtevno, ta čip za odgovornost se ti medtem sam po sebi vgradi. Bolj gledaš okoli sebe, bolj razmišljaš o vseh mogočih scenarijih. Nenehno upravljanje s tveganji postane del tebe.
 

Kot prvi gorski vodnik iz Slovenije ste leta 2009 v okviru angleške odprave pripeljali človeka na Everest, ne le najvišji, ampak tudi najbolj razvpiti vrh na svetu. Na njem se zadnja leta bolj kot kjerkoli drugje srečujeta alpinizem in turizem. Kakšno je vaše mnenje o trku različnih svetov?

Sem odvetnik Everesta, njegov goreči zagovornik, predvsem zato, ker se o njem širi le negativna publiciteta, nihče pa ne poroča o tem, kako čudovito doživetje je vzpon nanj. V zadnjem času je v ospredju samo tista lanska kolona, pa čeprav je prišlo dan pred tem ali dan za tem na vrh veliko odprav in imajo povsem drugačno izkušnjo. Takšna vrsta je nastala, ker so se v enem dnevu pomešale komercialne in nekomercialne odprave. Visoko profesionalne odprave se med seboj dogovorijo, kdaj bo katera šla na vrh, to so ljudje, ki obvladajo Everest, večji problem so neprofesionalne odprave. In tudi komercialne odprave odnašajo smeti v dolino, velikokrat tiste, ki so jih za sabo pustile alpinistične.


 

Kaj pa menite o dodatnih zahtevah, ki jih pripravlja nepalska vlada in po katerih bi bilo treba za vzpon predložiti potrdilo o dosežkih, zdravniško spričevalo, tudi vodniki bi morali imeti najmanj tri leta izkušenj?

Seveda gre še vedno na vrh veliko ljudi, ki tam ne bi smeli biti, zato zagovarjam predloge, s katerimi bi uvedli strožje zahteve za vzpon ter naredili red.
 

Kakšna pa so vaša merila? Kaj mora imeti alpinist, da bi šli z njim na Everest?

Predvsem bi morala biti nekako uglašena, na isti valovni dolžini in imeti za sabo nekaj testnih tur, navsezadnje s tem človekom preživiš dva meseca. Izkušnje mora imeti tudi z višino, vsaj doseženih 7000 metrov, in se znati gibati v precej zahtevnih razmerah v Alpah, kakršne so, denimo, na Matterhornu. Nujno je brezhibno znanje hoje z derezami v snegu in ledu, kar pa je mogoče pridobiti le z vzponi v Alpah, ki so zelo zahtevni.

 

Z življenjsko sopotnico Tino di Batista, prav tako vrhunsko alpinistko in gorsko vodnico, sta si medtem ustvarila družino, preplet strasti do gora in vajine ljubezni nekako ponazarja Ulina smer v Triglavu. Kako usklajujeta družinsko življenje z vodništvom, ki zahteva veliko odsotnosti?

Logistika je res zelo zahtevna, a sva se v letih ponavljanja v njej dodobra izurila. Pozimi in spomladi, ko je veliko turne smuke, se menjavava, poletja pa preživljamo v Chamonixu, kamor vzamemo s sabo Tinino mamo, ki skrbi za deklici, ko midva delava.

 

Ena od pomembnih preizkušenj v vašem življenju je bil tudi fizični zlom, izgorelost oziroma pretreniranost, kar ste opisali v svojem blogu. To se je zgodilo pred petimi leti, je občutek še živ?

Do zdaj je že malo izzvenel, vsekakor pa je bilo to eno mojih najhujših doživetij. Imel sem že številne poškodbe; kamen mi je razbil ličnico, zlomil sem si nogo in roko, zaradi omrzlin mi manjkata prsta na nogi …, toda to je bilo daleč od tega. Bil sem pripravljen storiti karkoli, da bi se počutil bolje. Temu zdaj rečejo izgorelost, o njej se veliko govori, takrat pa mi zdravniki preprosto niso znali pomagati, odgovoriti na vprašanje, kaj se dogaja, od kod vročina brez drugih znakov, zakaj se na vrhuncu moči počutim kot starček. Potem sem se končno povezal z zdravnico Nado Rotovnik Kozjek, ki je že imela takšne primere. Preprosto je šlo za preplet vsega: veliko sem treniral, takrat sem bil še zaposlen na policiji in sem moral pokazati dosežke, tudi delati sem hotel čim več, dosegati rezultate zase, takrat se je rodila druga hčerka Mija … Nabiralo se je, dokler ni šlo čez rob.

 

Pri alpinistih nismo ravno navajeni, da bi razlagali o svojih težavah, kvečjemu govorijo o podvigih …

Jaz pa sem in odziv je bil zelo dober. Ko sem raziskoval o tem, sem kmalu prišel do več kolegov, ki so pretreniranost že doživeli, a se o njej še ni govorilo oziroma so jih odslovili z drugimi diagnozami.
 

Okrevanje po izgorelosti je ponavadi dolgo. Koliko časa je trajalo pri vas?

Kar hitro sem preklopil na gorsko vodništvo in že po štirih mesecih opravljal lažje vzpone v Chamonixu. To je zelo dobro vplivalo name, saj sem se spet počutil opravilno sposobnega.
 

Kako zdaj, s tem znanjem in izkušnjami, doživljate prehod od alpinista h gorskemu vodniku, ki je hkrati oče?

Še zmeraj veliko plezam tudi zase, a zdaj pri odločanju vsekakor upoštevam pomisleke in ne tvegam. Pomembna značilnost plezanja je, da mora biti fokus popoln. O tem je pisal že Nejc Zaplotnik. Pri nobeni stvari misli niso tako osredotočene na tisti meter pred tabo kot pri plezanju.
 

Kakor ste opisali čar odprav: takrat so pomembni le hrana, voda, zavetje in zrak.

Da, to so stvari, ki jih v vsakdanjem življenju jemljemo za samoumevne, takrat pa so ključne oziroma edine pomembne.