Škórenj

Samostalnik škorenj s pomenom »obuvalo, ki sega do kolena ali čez« običajno uporabljamo v množinski obliki škornji.

Škornji so parni samostalnik, za parne samostalnike pa je v slovenščini značilno, da jih namesto pričakovane dvojine uporabljamo v množini. Takšna raba je značilna za tipične pare, na primer za levi in desni istofunkcijski del telesa (roke, noge, obrvi, oči, ušesa), za dela oblačila ali naprave (rokavi, hlačnice, nogavice, uhani, vezalke); enako je pri bioloških ali funkcijskih parih (na primer starši, dvojčki).

V preteklosti je imel samostalnik obliko ženskega spola, torej škornja (in množinsko obliko škornje), danes pa je prevladala moška oblika škorenj (in torej množinska škornji), vendar pa žensko obliko najdemo v mnogih narečjih. Beseda izvira iz praslovanske oblike *skora, ki pomeni usnje; torej je poimenovanje prvotno označevalo obuvalo iz usnja oziroma živalske kože.

V narečjih se, zlasti na stiku s sosednjimi jeziki, uporabljajo prevzete besede za to obuvalo, na primer v zahodnih predelih romanizem trombe in štivali, na severu germanizem štifli oziroma štifeljni, na vzhodu pa madžarizem oziroma turcizem čizme oziroma čižme. Ponekod se uporablja poimenovanje batarji (z različico bataši na vzhodu), kar je poimenovanje po osebnem imenu oziroma priimku Bata; češki industrialec Tomaš Bata je bil namreč ustanovitelj podjetja za proizvodnjo obutve Bata oziroma Borovo.

V frazeologiji se škorenj pojavlja v bolj negativni luči, na primer: »Slovensko ozemlje je desetletja teptal italijanski škorenj. Koliko trpljenja in žrtev so zahtevale grozovite vojne, da smo ga vsaj delno osvobodili« (Delo, 13. 2. 2004, NB). Pregovor, ki izraža, da kdo zaradi spremenjenega, višjega položaja, statusa, postane prevzeten oziroma vzvišen, se glasi: »Ko čevelj škorenj rata, ne pozna ne sestre ne brata.« Naj dodam še svojega: »Z dobrimi škornji ni slabega vremena.«

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tjaša Jakop.