Skrivnost dveh jakutskih lajk, ki ju nihče ne more najti

Poleti smo spremljali zgodbo o dveh izgubljenih psih, Zapparju in Amiju, črno-belih samcih pasme jakutska lajka, ki sta sredi avgusta izginila v Lepeni. Iskali so ju lastnik, lovci, policisti, pohodniki, plezalci in tudi psi sledniki iz združenja za iskanje pogrešanih živali K9. A tudi iskanje z droni in denarna nagrada v višini 5000 evrov nista pomagala. Psov niso našli, domišljija, kaj se je zgodilo z njima, pa ne ugasne. Sta pobegnila, sta skupaj, iščeta pot domov, tavata po gozdu ali celo okušata brezmejno svobodo gorskega sveta?

Pred kratkim se je spet oglasil lastnik, znani gledališki režiser Eduard Miler (njegov pes je Ami, sin njegovega prijatelja pa je lastnik Zapparja, ki redno prihaja v Lepeno, kjer ima Miler vikend), in na facebooku zapisal: »Ves čas se sprašujem, kako je mogoče, da ju tako dolgo ni nihče videl. Bela in črna barva sta vendar tako izdajalski. Da se premikata samo ponoči? Tudi v snegu sta takoj vidna, celo od zelo daleč. Se jakutske lajke res znajo tako dobro skrivati, kot nam je to sporočila finska poznavalka, ki ima farmo lajk in pravi, da se te lahko kar naenkrat pojavijo, kot da ni bilo nič? Meni zveni to kot pravljica, čeprav se nenehno posvetujem s strokovnjaki, posebno severnjaki, ki mi dokaj enotno pripovedujejo, kako močan je njihov preživetveni nagon in da se res lahko vse skupaj konča kot v pravljici.«

Se avantura nadaljuje?

A pravljične so za zdaj le fotografije pasjega prijateljstva dveh kosmatincev, ki sta pobegnila takoj, ko so se pripeljali v Lepeno in odprli prtljažnik avtomobila. Podala sta se v hrib, kjer naj bi ju tudi nazadnje zaznala sledilna naprava oziroma GPS-ovratnica, preden se je baterija po treh urah izpraznila. Iskanje se je začelo 19. avgusta in se še ni končalo. Prav pred dnevi sta ju iskala alpinista iz društva za pustolovske aktivnosti Strmina in, kot je na družbenem omrežju zapisal Miler, po sledovih ugotovila, da sta se psa premikala kot dva plezalna mojstra, samozavestno, logično. »Enkrat sta jo ucvrla proti domu, a hitro spet našla pot naprej in se vrnila na nevarno območje, kot da ne vesta točno, ali naj se avantura nadaljuje ali gresta domov.« V načrtu je novo iskanje s kinologinjo in njenimi sledilnimi psi. 

Miler se tolaži z ugotovitvijo alpinistov, da spretnost in samozavest, s kakršnima sta psa nadaljevala pot v dolino, kažeta, da se ne bojita. »Vse, kar se je dogajalo pozneje, so samo naše projekcije strahov in blodenj.«