Slavni mišek, ki ogreje srce (FOTO)
Miki mišek, najslavnejši Disneyjev junak, praznuje 90. rojstni dan.
Odpri galerijo
Slavni mišek danes praznuje 90. rojstni dan. FOTO: Fred Prouser/Reuters
»Miki mišek je zame simbol neodvisnosti. Med vožnjo z vlakom je nenadoma skočil na risalni blok, in to v času, ko so bili najini posli z bratom Royem na najnižji točki in se je katastrofa zdela za naslednjim vogalom. Mali junak naju je osvobodil skrbi.«
Tako je o rojstvu svojega najslavnejšega junaka v 50. letih povedal njegov oče Walt Disney.
Zgodba o mišku se je pravzaprav začela z zajcem. Disney Brothers Studio je bilo le eno kolesce v mašineriji Universal Pictures, ko je Disney leta 1927 ustvaril zajca Oswalda. Bil je hipni junak in Universal je naročil serijo kratkih risank. Ko se je Disney pozneje srečal z vodstvom, da bi izpogajal novo pogodbo, je doživel nizek padec: povedali so mu, da so sodelavce odpustili in da bodo obdržali pravice za Oswalda. Njemu so sicer ponudili nadaljevanje sodelovanja, a z nižjim plačilom, vendar v to ni privolil. Z animatorjem Ubom Iwerksom pa sta začela iskati Oswaldov nadomestek. Iwerks je predelal Disneyjeve skice in skotil se je mišek Mortimer. A ker Disneyjevi ženi Lillian ime ni bilo po volji, je naposled ostalo pri njenem – Mickeyju. Medtem ko prvi dve risanki nista pritegnili pozornosti, je prva risanka z glasbo in zvočnimi učinki Parnik Vili (Steamboat Willie) v hipu osvojila občinstvo. Premiera je bila 18. novembra 1928 v New Yorku in poslej šteje za Mickeyjev rojstni dan.
Če mu je Ub Iwerks vdahnil videz, mu je Walt, tudi na podlagi miši, ki jo je posvojil kot domačo žival v svojem studiu v Kansas Cityju, določal značaj in do leta 1947 posojal tudi svoj glas. Dal pa mu je očitno tudi nekaj lastne duše. Vsaj tako so videli njegovi bližnji. Lillian in Roy sta večkrat poudarjala, kako zelo ju je Miki spominjal na moža in brata, studijski umetnik John Hench, ki je narisal uradne portrete ob Mikijevem 25., 50. in 60. rojstnem dnevu, pa je dejal, da je bil Miki tako zaradi optimizma kot velikanskega samozaupanja zagotovo Waltov alterego. Naposled je to priznaval tudi Disney sam. Izjavil je, da so bili življenje in pustolovščine Miki miška tesno povezane z njegovim osebnim in poklicnim življenjem. »Zato je razumljivo, da sem čustveno povezan z majhnim likom, ki je igral tako veliko vlogo v Disneyjevi produkciji in je bil tako radostno sprejet kot zabavni prijatelj, kjer koli so filme prikazovali po svetu. Še vedno govori zame in jaz zanj.«
Mikijeva priljubljenost je poletela v nebo v začetku 30. let. Zasenčil je Mačka Feliksa, ki je do tedaj štel za najbolj priljubljenega. V zgolj pičlih treh letih se je klubu Miki miška pridružilo več kot milijon otrok, med njegovimi oboževalci pa so bili tudi znani Zemljani; ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, fašistični diktator Benito Mussolini in angleški kralj Jurij V.
Januarja 1930 je na police prišel Mikijev strip, potem pa je začel živeti tudi v drugih medijih in predmetih. Ob pomoči Hermana »Kaya« Kamena, nekdanjega prodajalca klobukov, ki se je vrgel v oglaševalski posel, se je nabor izdelkov z Mikijevo podobo močno razširil. Kupiti je bilo mogoče od Cartierjeve diamantne zapestnice za 1250 dolarjev do majhnih igračk, ki so jih prodajali za manj kot dolar, je zapisal eden velikih poznavalcev zgodovine animacije Charles Solomon. Samo leta 1933 so prodali 900.000 ročnih ur in budilk z Miki Miško, do leta 1934 pa je Disney tako z risanimi filmi kot izdelki zaslužil 600.000 dolarjev na leto. Nič čudnega, da se je tedaj pojavilo kar nekaj neverjetno podobnih likov. Poleg Krazy Kata še mišji par iz studia Van Beuren, ki pa je tako zelo spominjal na Mikija in Mini, da se je Disney zaradi avtorskih pravic podal na sodišče in zmagal.
Do leta 1937 so izdelali po dvanajst Mikijevih risank na leto, skupaj z vse bolj izkušenimi in spretnimi animatorji pa sta se medtem spreminjala tudi njegova podoba in obnašanje. Od voznika parnika iz leta 1928 je do nastopa v svoji prvi barvni Technicolorjevi risanki Orkestrski koncert (The Band Concert) leta 1935 postal vse bolj okrogel in privlačnejši. Takrat ga je mladi animator Fred Moore prvič prenovil, določil mu je bolj hruškasto telo, zenici, večje bele rokavice in krajši nos. Leta 1935 je Društvo narodov, predhodnica današnje Organizacije združenih narodov iz Ženeve, Disneyja odlikovalo z zlato medaljo in Mickeyja razglasilo za »mednarodni simbol dobre volje«.
Miki je med drugim postal nogometni junak, lovec, krojač in dirigent. Po nesreči se je poškropil z insekticidom, iz pasti konjedercev rešil Plutona, se z avtomobilom zaletel v skedenj, se javil v vojaško službo in zaradi pokvarjenih mišičastih fantov vedno znova izgubljal Mini (a jo je vselej tudi pridobil nazaj). V kabarejskem slogu se je svobodno predajal razgrajanju, udarjanju s palico in se spuščal v besedne boje. A ker je bil tako tesno povezan z otroškim občinstvom, so njegovo porednost začeli vse bolj omejevati in tako je konec 40. let zaradi čedalje večjih restrikcij njegovega obnašanja postajal vse bolj dolgočasen. In ker Mikiju niso znali poiskati, kaj naj počne, so o njem snemali vse manj risank. Pogosto se je zdelo, da scenariji, napisani za Mikija, ne delujejo pristno, zato so v marsikaterega raje vstavili Jaka Racmana, ki je nase prevzel tudi vso prepirljivost in druge težave. Med letoma 1941 in 1965 so posneli 109 risank o Jaki, 49 o Pepetu in samo 14 o Mikiju.
Že ob Mikijevemu 80. jubileju so v ameriški reviji Time zapisali, da je Miki mišek po prepoznavnosti prekosil celo Božička in da je eden od likov, ki se je fotografiral z ameriškimi predsedniki, vse od Harryja Trumana dalje (in da edino Lyndon Johnson ni nikoli obiskal Disneylanda). Kot enega najprepoznavnejših simbolov ameriškega korporativnega sveta so ga (skupaj z Disneyjevo kapitalistično pravljico) analizirali znanstveniki in psihologi, ga obravnavali pisci in režiserji in po svoje upodabljali umetniki v različnih medijih. Še širša ušesa (in dobičkonosne oči) pa vselej znova dobiva predvsem ob okroglih jubilejih, kakršen je danes, ko se rojstnodnevno slavje razpotegne čez celo leto in preplavi vse pore potrošniškega življenja. Posebne kolekcije je najti tako pri Zari kot pri Yvesu Saint Laurentu, Miki krasi škatle piškotov in slanih prigrizkov ter celo pločevinke kultne paradižnikove juhe Campbell. Da o priložnostnih kolekcijah, ki jih ponujajo Disneyjeve trgovine, niti ne govorimo.
Tako je o rojstvu svojega najslavnejšega junaka v 50. letih povedal njegov oče Walt Disney.
Zgodba o mišku se je pravzaprav začela z zajcem. Disney Brothers Studio je bilo le eno kolesce v mašineriji Universal Pictures, ko je Disney leta 1927 ustvaril zajca Oswalda. Bil je hipni junak in Universal je naročil serijo kratkih risank. Ko se je Disney pozneje srečal z vodstvom, da bi izpogajal novo pogodbo, je doživel nizek padec: povedali so mu, da so sodelavce odpustili in da bodo obdržali pravice za Oswalda. Njemu so sicer ponudili nadaljevanje sodelovanja, a z nižjim plačilom, vendar v to ni privolil. Z animatorjem Ubom Iwerksom pa sta začela iskati Oswaldov nadomestek. Iwerks je predelal Disneyjeve skice in skotil se je mišek Mortimer. A ker Disneyjevi ženi Lillian ime ni bilo po volji, je naposled ostalo pri njenem – Mickeyju. Medtem ko prvi dve risanki nista pritegnili pozornosti, je prva risanka z glasbo in zvočnimi učinki Parnik Vili (Steamboat Willie) v hipu osvojila občinstvo. Premiera je bila 18. novembra 1928 v New Yorku in poslej šteje za Mickeyjev rojstni dan.
Če mu je Ub Iwerks vdahnil videz, mu je Walt, tudi na podlagi miši, ki jo je posvojil kot domačo žival v svojem studiu v Kansas Cityju, določal značaj in do leta 1947 posojal tudi svoj glas. Dal pa mu je očitno tudi nekaj lastne duše. Vsaj tako so videli njegovi bližnji. Lillian in Roy sta večkrat poudarjala, kako zelo ju je Miki spominjal na moža in brata, studijski umetnik John Hench, ki je narisal uradne portrete ob Mikijevem 25., 50. in 60. rojstnem dnevu, pa je dejal, da je bil Miki tako zaradi optimizma kot velikanskega samozaupanja zagotovo Waltov alterego. Naposled je to priznaval tudi Disney sam. Izjavil je, da so bili življenje in pustolovščine Miki miška tesno povezane z njegovim osebnim in poklicnim življenjem. »Zato je razumljivo, da sem čustveno povezan z majhnim likom, ki je igral tako veliko vlogo v Disneyjevi produkciji in je bil tako radostno sprejet kot zabavni prijatelj, kjer koli so filme prikazovali po svetu. Še vedno govori zame in jaz zanj.«
Miki je bil v resnici Waltov alterego. FOTO: Reuters
Mikijeva priljubljenost je poletela v nebo v začetku 30. let. Zasenčil je Mačka Feliksa, ki je do tedaj štel za najbolj priljubljenega. V zgolj pičlih treh letih se je klubu Miki miška pridružilo več kot milijon otrok, med njegovimi oboževalci pa so bili tudi znani Zemljani; ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, fašistični diktator Benito Mussolini in angleški kralj Jurij V.
Januarja 1930 je na police prišel Mikijev strip, potem pa je začel živeti tudi v drugih medijih in predmetih. Ob pomoči Hermana »Kaya« Kamena, nekdanjega prodajalca klobukov, ki se je vrgel v oglaševalski posel, se je nabor izdelkov z Mikijevo podobo močno razširil. Kupiti je bilo mogoče od Cartierjeve diamantne zapestnice za 1250 dolarjev do majhnih igračk, ki so jih prodajali za manj kot dolar, je zapisal eden velikih poznavalcev zgodovine animacije Charles Solomon. Samo leta 1933 so prodali 900.000 ročnih ur in budilk z Miki Miško, do leta 1934 pa je Disney tako z risanimi filmi kot izdelki zaslužil 600.000 dolarjev na leto. Nič čudnega, da se je tedaj pojavilo kar nekaj neverjetno podobnih likov. Poleg Krazy Kata še mišji par iz studia Van Beuren, ki pa je tako zelo spominjal na Mikija in Mini, da se je Disney zaradi avtorskih pravic podal na sodišče in zmagal.
Do leta 1937 so izdelali po dvanajst Mikijevih risank na leto, skupaj z vse bolj izkušenimi in spretnimi animatorji pa sta se medtem spreminjala tudi njegova podoba in obnašanje. Od voznika parnika iz leta 1928 je do nastopa v svoji prvi barvni Technicolorjevi risanki Orkestrski koncert (The Band Concert) leta 1935 postal vse bolj okrogel in privlačnejši. Takrat ga je mladi animator Fred Moore prvič prenovil, določil mu je bolj hruškasto telo, zenici, večje bele rokavice in krajši nos. Leta 1935 je Društvo narodov, predhodnica današnje Organizacije združenih narodov iz Ženeve, Disneyja odlikovalo z zlato medaljo in Mickeyja razglasilo za »mednarodni simbol dobre volje«.
Mini je v Mikijevo življenje vstopila že v risanki Parnik. FOTO: Reuters
Miki je med drugim postal nogometni junak, lovec, krojač in dirigent. Po nesreči se je poškropil z insekticidom, iz pasti konjedercev rešil Plutona, se z avtomobilom zaletel v skedenj, se javil v vojaško službo in zaradi pokvarjenih mišičastih fantov vedno znova izgubljal Mini (a jo je vselej tudi pridobil nazaj). V kabarejskem slogu se je svobodno predajal razgrajanju, udarjanju s palico in se spuščal v besedne boje. A ker je bil tako tesno povezan z otroškim občinstvom, so njegovo porednost začeli vse bolj omejevati in tako je konec 40. let zaradi čedalje večjih restrikcij njegovega obnašanja postajal vse bolj dolgočasen. In ker Mikiju niso znali poiskati, kaj naj počne, so o njem snemali vse manj risank. Pogosto se je zdelo, da scenariji, napisani za Mikija, ne delujejo pristno, zato so v marsikaterega raje vstavili Jaka Racmana, ki je nase prevzel tudi vso prepirljivost in druge težave. Med letoma 1941 in 1965 so posneli 109 risank o Jaki, 49 o Pepetu in samo 14 o Mikiju.
Njegov zvesti priljatelj je Jaka Racman. FOTO: Tyrone Siu/Reuters
Že ob Mikijevemu 80. jubileju so v ameriški reviji Time zapisali, da je Miki mišek po prepoznavnosti prekosil celo Božička in da je eden od likov, ki se je fotografiral z ameriškimi predsedniki, vse od Harryja Trumana dalje (in da edino Lyndon Johnson ni nikoli obiskal Disneylanda). Kot enega najprepoznavnejših simbolov ameriškega korporativnega sveta so ga (skupaj z Disneyjevo kapitalistično pravljico) analizirali znanstveniki in psihologi, ga obravnavali pisci in režiserji in po svoje upodabljali umetniki v različnih medijih. Še širša ušesa (in dobičkonosne oči) pa vselej znova dobiva predvsem ob okroglih jubilejih, kakršen je danes, ko se rojstnodnevno slavje razpotegne čez celo leto in preplavi vse pore potrošniškega življenja. Posebne kolekcije je najti tako pri Zari kot pri Yvesu Saint Laurentu, Miki krasi škatle piškotov in slanih prigrizkov ter celo pločevinke kultne paradižnikove juhe Campbell. Da o priložnostnih kolekcijah, ki jih ponujajo Disneyjeve trgovine, niti ne govorimo.
