Sonce

Le malo besed v slovenskem jeziku nosi tako močan stvaren in simbolni pomen kot prav beseda sonce. Beseda sonce ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika več pomenov; kot prvi je naveden pomen 'nebesno telo, okoli katerega krožijo zemlja in drugi planeti našega zvezdnega sestava', kot drugi 'svetloba, žarki, prihajajoči neposredno od tega nebesnega telesa', kot tretji 'nebesno telo, središče drugih zvezdnih sestavov'.

Samostalnik sonce se pojavi tudi v pregovorih, na primer »Nič novega pod soncem« izraža, da govorec ni presenečen nad nekim stanjem oziroma potekom, optimistični »Za dežjem vedno posije sonce« pa izraža, da težavnemu obdobju vedno sledi izboljšanje. Od narečnih ali arhaičnih oblik samostalnika se pojavi tudi solnce, ki jo najdemo v ljudskih pesmih, denimo »Sijaj, sijaj, solnčece, oj solnce rumeno!« ali »Na planin'cah solnčece sije«.

Sonce deluje kot osrednji motor našega osončja: s svojo gravitacijsko silo povezuje nebesna telesa, z jedrskim zlivanjem v svojem jedru pa ustvarja svetlobo in toploto, ki omogočata obstoj celotne biosfere. Že naši predniki (Slovani) so ga častili kot prazačetek življenja, svetlobe in toplote. Tudi v svetovni mitologiji je imelo sonce status vrhovnega božanstva, ki predstavlja temelj življenja, pravičnosti in kozmičnega reda. Ne glede na to, ali nanj gledamo skozi oči znanosti, mitologije ali jezika, sonce ostaja nenadomestljiv vir našega obstoja.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Tjaša Jakop.