Spláv in splàv

Bilo je mrzlo zimsko jutro, dan po božičnem večeru. Anika se je nemirno premetavala gor na topli peči, ni imela miru. Končno se je opogumila, šla po veži in prebudila svojo spečo mater. Povedala ji je o svojih slutnjah, kako čuti, da ni več sama v svojem telesu, kako čudno trd trebuh ima in kake čudne slabosti da jo obhajajo. Mati je bila osupla. Vendar, kako? Ne vem, ne vem, je ihtela Anika. Pomiri se, dete moje, jo je mirila mati. H gospodu Antonu bova šli, on bo vedel, kako in kaj.

Velik dan za pravice žensk – poslanci podprli pobudo My Voice, My Choice

Komaj da je sonce dobro vzšlo, že sta se podali na dolgo pot po zasneženem kolovozu. Aniko je strašno zeblo, njeno utrujeno telo je komaj dohajalo materin odločni korak. Po dveh urah hoda je Anika v daljavi uzrla zasnežen zvonik, jutranji sončni žarki so butali ob zamrznjen sneg in Aniki je postalo toplo pri srcu.

Župnika Antona sta zmotili pri zajtrku. Mati mu je vse povedala. To, da je nedvomno brezmadežno spočetje. Župnik Anton se je ozrl k Aniki in privzdignil levo obrv. Anika je planila v zamolkel jok, v grudih jo je stiskalo, komaj je skoraj neslišno zavpila, da je vse res, da je še vedno devica.

Župnik Anton je sklical vaške veljake. Anika in njena mati sta potrpežljivo in molče sedeli na velikih lesenih stolih, medtem ko so moški moževali v sosednji sobi. Mati, kaj bo z mano, je vprašala Anika. Tiho, ji je odgovorila, počakajva. Velika vrata so se odprla, moški so vstopili z resnimi pogledi, prav takrat je zvonik začel divje bíti, Anika je kot v transu vstala, iz nje se je usula kri in z njo nerojeno dete. Župnik Anton se je vrnil k svojemu zajtrku, gnjat je bila že postana.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Januška Gostenčnik.