Legendarni izumitelj Peter Florjančič in njegovih sto let
Živeti sanje: Tako so poimenovali razstavo v čast izumitelju Petru Florjančiču.
Odpri galerijo
Petra Florjančiča so do njegovega 83. leta celo »njegovi« Blejci poznali le kot simpatičnega sivolasega gospoda.
»Na Blejskem gradu mi je butler strica Kende Ali prerokoval iz kavne usedline, da bom živel toliko let, kolikor je stopnic na otoku; torej 99. Letos sem dopolnil 99 let, vendar imam srečo, saj so pod vodno gladino našli še eno stopnico,« je zapisal slovenski izumitelj Peter Florjančič. Danes praznuje 100. rojstni dan in njegova izumiteljska vnema še ni popustila.
Zadnje dni smo ga poskušali ujeti, a se je srečanje vselej izmuznilo zaradi njegovih še vedno številnih opravkov, ga bo pa danes, kot je pritrdil po telefonu, mogoče srečati na odprtju razstave njemu v čast Živeti sanje – stoletnica Petra Florjančiča v Festivalni dvorani na Bledu. Praznovanje visokega jubileja je začel včeraj z blejskim županom Janezom Fajfarjem, sinoči pa nadaljeval v domu starejših v Radovljici, kjer živi, med drugim s pesmijo, ki jo je zložil za to priložnost, Zadnji tango za Matildo. »A še ne bo Matilde,« je poudaril v smehu ter za konec meseca napovedal sveži knjigi Izumitelj v tebi in Moje stoletje ter nov izum za svetovno podjetje, o katerem do tedaj ne sme ničesar razkriti. Slovenska kinoteka bo 18. aprila predvajala dokumentarni film Zgodba gospoda P. F. režiserja Karpa Godine.
Do premiere marca 2002 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, torej do njegovega 83. leta, so Petra Florjančiča celo »njegovi« Blejci poznali le kot simpatičnega sivolasega gospoda, ki se je odpravil na jutranjo kavico v vedno isti lokal in obedoval v dveh ali treh tamkajšnjih gostilnah. Toda v filmu, za katerega so porabili 35 kilometrov traku ter po Evropi prepotovali več kot deset tisoč kilometrov, ga je najbolj zmotilo, ker se ni dotaknil zanj odločilnega trenutka, ko so ga vpoklicali v Hitlerjevo vojsko in bi njegovo življenje lahko zasukalo povsem drugače. Čeprav je v določenem obdobju imel zaščito, ker je s tkalnico koristil Nemcem, je po pozivu vedel, da mora tvegati vse. Tako je s prijateljem skozi Kitzbühel prebegnil v nevtralno Švico ter uprizoril celo lastno smrt, ki so jo starši podkrepili z mašo zadušnico na Bledu. Pred tem je bil blizu smrti leta 1939 v dresu smučarskega skakalca jugoslovanske reprezentance v Garmischu. Po prvi seriji je vodil z 81 metri, ob drugem skoku pa so se mu odpele smuči. Tik pred začetkom druge svetovne vojne si je smrt celo kupil – s 3000 dinarji – in birokrat ga je z vpisom datuma njegove smrti izbrisal iz imenika nabornikov.
Sicer pa je bil gospod Peter Florjančič še kako živ! Ne samo da je patentiral več kot 400 izumov in jih desetino spravil v donosno delovanje po svetu, vse, kar je zaslužil, je večkrat do konca zapravil. Ob tem pa razglašal, da denar ni nič vreden, če ga ne zapraviš. Ko je prvič dobil milijon in pol frankov naenkrat, kar je bilo trikrat več kot trenutno najvišji dobitek na lotu, je doživel nekakšen »izumiteljski orgazem«.
Potem se je odločil, da bo šel v Modeno po ferrarija. Nastanil se je v imenitnem hotelu Fini, se usedel v odlično restavracijo in čakal na ferrarija. »Potem pa zagledal takšno žensko, da sem si rekel: Pa kakšen ferrari, to je več od vsega,« je pred leti zaupal v intervjuju za Sobotno prilogo. Odpeljala sta se v Neapelj in se v samostanu, tako za hec, ob treh zjutraj poročila, kljub temu da je bil že poročen. Namesto ferrarija si je kupil penthouse na 300 kvadratnih metrih in z 80 kvadratnimi metri terase v središču Firenc ter se nato z daljnogledom spremenil v voajerja. »To obdobje sem bil čisto očaran od te drame, ki se je dogajala po terasah, po stanovanjih. Takrat sem si rekel, zdaj šele vem, da sploh ne znam živeti,« je zaupal novinarki Vesni Milek.
Navadnim smrtnikom se njegova življenjska zgodba – v skupnem zapisu z Edom Marinčkom je izšla v knjigah Skok v smetano: izumitelj Peter Florjančič pripoveduje o svojem življenju (2007) ter Ideja za milijon: izumi Petra Florjančiča (2011) – vendarle zdi mitskih razsežnosti. A jo je največkrat pojasnil z besedami, da je »bil na pravem mestu v pravi minuti«.
Že kot otrok je na Bledu, kamor je na oddih, tudi v stričevo vilo Zlatorog, rada zahajala družbena smetana z različnih koncev Evrope pa tudi sveta, navezal stike s kronanimi glavami, med drugim je bil na gala večerji z angleškim kraljem Edvardom. Že kot šestletni deček si je prislužil poljub jugoslovanske kraljice Marije, ko jima je z dvorno damo na harmoniko zaigral Bod' moja, bod' moja. Čeprav je bil po pripovedovanju na gimnaziji Poljane najslabši dijak, se je na tekstilni šoli v Kranju izkazal kot najboljši, kot dvajsetletnik pa je že imel svojo tkalnico. Prijateljevanje s Karađorđevići ga je povzdignilo do dvornega dobavitelja blaga.
Stričev butler mu je menda prerokoval tudi, da bo iz maminega hotela Evropa, kjer se je rodil 5. marca 1919, odšel v veliko Evropo. Tam je naposled srečeval še velike ljudi. Bil je zraven, ko je kralj Faruk v kazinoju v San Remu priigral 15 milijonov švicarskih frankov, pa tudi, ko je njegov prijatelj paša Ilhami Husein izgubil vse. Ko sta grški ladjar Aristotel Onassis in sir Winston Churchill igrala ruleto, je ob Winstonovem odhodu na stranišče postal »obešalnik« za njegovo sprehajalno palico in cigaro. Zgodovina se ga je še večkrat dotaknila, je poudaril.
Ko sta s francosko pisateljico Colette sedela v restavraciji Monaco Beach, sta našla Gigi za njeno broadwaysko priredbo, to je bila sama Audrey Hepburn, ki je v mestu ravno snemala neko komedijo, vendar še ni bila slavna. Slavnih prijateljev in znancev je v mondenih krajih nanizal za celo stran, med njimi navaja Petra Ustinova, Orsona Wellsa, Coco Chanel, Elizabeth Arden, Caryja Granta, Salvadorja Dalíja, Pabla Picassa, Konrada Adenauerja, Giovannija Agnellija … A tudi do poslovnega sodelovanja s sorodnikom egipčanskega kralja Faruka, Ilhamijem Huseinom, s katerim sta imela podjetje za trženje izumov, ga je pripeljalo naključje, in to tik pred vrnitvijo v Montreaux s počitnic v Monte Carlu. Florjančičeva dveletna hči se je na plaži spotaknila in Huseina polila z vodo, čemur je sledilo povabilo v njegovo razkošno vilo. Florjančič je v Monaku ostal še petnajst let.
Če je s prvim izumom, odrezano nogavico, podobno traku za tenisače, razveselil mamo, ki se je jezila nad njegovim brisanjem smrkljev v rokav, zanj najpomembnejša izuma ostajata okvirček za diapozitive in razpršilec za parfum. Glede na vse preobrate v njegovem življenju, in to celo v povezavi s prerokbami, je pričakovati, da bo gotovo sledilo še kakšno zanimivo naključje, kot je bila novoodkrita stopnica na Blejski otok.
Ideja za lepo življenje
Izumitelj mora biti trgovec
Zadnje dni smo ga poskušali ujeti, a se je srečanje vselej izmuznilo zaradi njegovih še vedno številnih opravkov, ga bo pa danes, kot je pritrdil po telefonu, mogoče srečati na odprtju razstave njemu v čast Živeti sanje – stoletnica Petra Florjančiča v Festivalni dvorani na Bledu. Praznovanje visokega jubileja je začel včeraj z blejskim županom Janezom Fajfarjem, sinoči pa nadaljeval v domu starejših v Radovljici, kjer živi, med drugim s pesmijo, ki jo je zložil za to priložnost, Zadnji tango za Matildo. »A še ne bo Matilde,« je poudaril v smehu ter za konec meseca napovedal sveži knjigi Izumitelj v tebi in Moje stoletje ter nov izum za svetovno podjetje, o katerem do tedaj ne sme ničesar razkriti. Slovenska kinoteka bo 18. aprila predvajala dokumentarni film Zgodba gospoda P. F. režiserja Karpa Godine.
Do premiere marca 2002 na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, torej do njegovega 83. leta, so Petra Florjančiča celo »njegovi« Blejci poznali le kot simpatičnega sivolasega gospoda, ki se je odpravil na jutranjo kavico v vedno isti lokal in obedoval v dveh ali treh tamkajšnjih gostilnah. Toda v filmu, za katerega so porabili 35 kilometrov traku ter po Evropi prepotovali več kot deset tisoč kilometrov, ga je najbolj zmotilo, ker se ni dotaknil zanj odločilnega trenutka, ko so ga vpoklicali v Hitlerjevo vojsko in bi njegovo življenje lahko zasukalo povsem drugače. Čeprav je v določenem obdobju imel zaščito, ker je s tkalnico koristil Nemcem, je po pozivu vedel, da mora tvegati vse. Tako je s prijateljem skozi Kitzbühel prebegnil v nevtralno Švico ter uprizoril celo lastno smrt, ki so jo starši podkrepili z mašo zadušnico na Bledu. Pred tem je bil blizu smrti leta 1939 v dresu smučarskega skakalca jugoslovanske reprezentance v Garmischu. Po prvi seriji je vodil z 81 metri, ob drugem skoku pa so se mu odpele smuči. Tik pred začetkom druge svetovne vojne si je smrt celo kupil – s 3000 dinarji – in birokrat ga je z vpisom datuma njegove smrti izbrisal iz imenika nabornikov.
V letih pred drugo svetovno vojno se je izkazal tudi kot smučarski skakalec.
Namesto ferrarija poroka
Sicer pa je bil gospod Peter Florjančič še kako živ! Ne samo da je patentiral več kot 400 izumov in jih desetino spravil v donosno delovanje po svetu, vse, kar je zaslužil, je večkrat do konca zapravil. Ob tem pa razglašal, da denar ni nič vreden, če ga ne zapraviš. Ko je prvič dobil milijon in pol frankov naenkrat, kar je bilo trikrat več kot trenutno najvišji dobitek na lotu, je doživel nekakšen »izumiteljski orgazem«.
Potem se je odločil, da bo šel v Modeno po ferrarija. Nastanil se je v imenitnem hotelu Fini, se usedel v odlično restavracijo in čakal na ferrarija. »Potem pa zagledal takšno žensko, da sem si rekel: Pa kakšen ferrari, to je več od vsega,« je pred leti zaupal v intervjuju za Sobotno prilogo. Odpeljala sta se v Neapelj in se v samostanu, tako za hec, ob treh zjutraj poročila, kljub temu da je bil že poročen. Namesto ferrarija si je kupil penthouse na 300 kvadratnih metrih in z 80 kvadratnimi metri terase v središču Firenc ter se nato z daljnogledom spremenil v voajerja. »To obdobje sem bil čisto očaran od te drame, ki se je dogajala po terasah, po stanovanjih. Takrat sem si rekel, zdaj šele vem, da sploh ne znam živeti,« je zaupal novinarki Vesni Milek.
Navadnim smrtnikom se njegova življenjska zgodba – v skupnem zapisu z Edom Marinčkom je izšla v knjigah Skok v smetano: izumitelj Peter Florjančič pripoveduje o svojem življenju (2007) ter Ideja za milijon: izumi Petra Florjančiča (2011) – vendarle zdi mitskih razsežnosti. A jo je največkrat pojasnil z besedami, da je »bil na pravem mestu v pravi minuti«.
Že kot otrok je na Bledu, kamor je na oddih, tudi v stričevo vilo Zlatorog, rada zahajala družbena smetana z različnih koncev Evrope pa tudi sveta, navezal stike s kronanimi glavami, med drugim je bil na gala večerji z angleškim kraljem Edvardom. Že kot šestletni deček si je prislužil poljub jugoslovanske kraljice Marije, ko jima je z dvorno damo na harmoniko zaigral Bod' moja, bod' moja. Čeprav je bil po pripovedovanju na gimnaziji Poljane najslabši dijak, se je na tekstilni šoli v Kranju izkazal kot najboljši, kot dvajsetletnik pa je že imel svojo tkalnico. Prijateljevanje s Karađorđevići ga je povzdignilo do dvornega dobavitelja blaga.
Čeprav je večkrat »umrl«, je še kako živ. Fotografiji osebni arhiv
Churchillov »obešalnik«
Stričev butler mu je menda prerokoval tudi, da bo iz maminega hotela Evropa, kjer se je rodil 5. marca 1919, odšel v veliko Evropo. Tam je naposled srečeval še velike ljudi. Bil je zraven, ko je kralj Faruk v kazinoju v San Remu priigral 15 milijonov švicarskih frankov, pa tudi, ko je njegov prijatelj paša Ilhami Husein izgubil vse. Ko sta grški ladjar Aristotel Onassis in sir Winston Churchill igrala ruleto, je ob Winstonovem odhodu na stranišče postal »obešalnik« za njegovo sprehajalno palico in cigaro. Zgodovina se ga je še večkrat dotaknila, je poudaril.
Ko sta s francosko pisateljico Colette sedela v restavraciji Monaco Beach, sta našla Gigi za njeno broadwaysko priredbo, to je bila sama Audrey Hepburn, ki je v mestu ravno snemala neko komedijo, vendar še ni bila slavna. Slavnih prijateljev in znancev je v mondenih krajih nanizal za celo stran, med njimi navaja Petra Ustinova, Orsona Wellsa, Coco Chanel, Elizabeth Arden, Caryja Granta, Salvadorja Dalíja, Pabla Picassa, Konrada Adenauerja, Giovannija Agnellija … A tudi do poslovnega sodelovanja s sorodnikom egipčanskega kralja Faruka, Ilhamijem Huseinom, s katerim sta imela podjetje za trženje izumov, ga je pripeljalo naključje, in to tik pred vrnitvijo v Montreaux s počitnic v Monte Carlu. Florjančičeva dveletna hči se je na plaži spotaknila in Huseina polila z vodo, čemur je sledilo povabilo v njegovo razkošno vilo. Florjančič je v Monaku ostal še petnajst let.
Če je s prvim izumom, odrezano nogavico, podobno traku za tenisače, razveselil mamo, ki se je jezila nad njegovim brisanjem smrkljev v rokav, zanj najpomembnejša izuma ostajata okvirček za diapozitive in razpršilec za parfum. Glede na vse preobrate v njegovem življenju, in to celo v povezavi s prerokbami, je pričakovati, da bo gotovo sledilo še kakšno zanimivo naključje, kot je bila novoodkrita stopnica na Blejski otok.
Preberite še:
Peter Florjančič: Izumitelj mora imeti fantazijo BogaIdeja za lepo življenje
Izumitelj mora biti trgovec
