Svetilnik in copati
Nič se ni vtisnilo v spomin bolj kot to, da se mi je dogodilo, kar se je Marjanci v črtici Ele Peroci – Copate sem pozabila.
Odpri galerijo
Za mnoge je Savudrija kraj otroških spominov iz kolonije in šole v naravi. Foto Osebni arhiv
Savudrija je v teh dneh kakor ena sama (večinoma) slovenska kolonija, tam so tudi čisto prave kolonije, zaradi katerih se na trenutke zdi, da so virusni časi mimo in da mineva še eno običajno poletje. Ob popoldnevih pred mladinskim domom odmeva otroški vrišč med igranjem športnih iger, ob večerih Y.M.C.A. in druge uspešnice na plesu. Kadar nebo prekrijejo oblaki, jih je pogosteje kot na plaži videti v gosjem redu na potkah, na kakšen z burjo prepihan dan pa razbijajo kratkočasje z iskanjem sporočil v škatlicah med kamni in po bližnjih drevesih, ki jih odpeljejo do naslednje točke z navodili.
Medtem ko se bo za večino šolarjev šola začela čez tri tedne, so petošolci upravičeni do še enega tedna morja – šole v naravi. »Veš, kaj je bilo največje odkritje, ko sem pred kratkim obiskala naš počitniški dom? Kako blizu je v resnici svetilnik! Le nekaj minut hoda! Ko pa so nas učitelji peljali na sprehod do tja, so nam na pol poti tja in še nazaj delili piškote, da ne bi omagali!« mi je savudrijske spomine opisala teta.
V mojih se ni ohranilo nič posebnega o svetilniku ali tem, da so v zalivu pred domom, nekdanjo vilo, mivkasta tla, ki so redkost na tem delu obale. Se pa še danes vhod v vilo, stari borovci in cedre, ki jo obdajajo z zadnje strani, zdijo takšni, kot sem jih spoznala v 4. razredu, a nič se ni vtisnilo v spomin bolj kot to, da se mi je dogodilo, kar se je Marjanci v črtici Ele Peroci – Copate sem pozabila.
Morebiti sem bila tudi jaz »vsa rdeča v lica«, čeprav se »kaj takega lahko zgodi vsakemu šolarju«, vendar od tod ni bilo mogoče teči domov po copate in tudi ni bilo mame, da bi mi jih dala skozi okno v vrečki, učitelji pa se niso dali pregovoriti, da bi tudi v notranjosti lahko nosila japonke. Kdaj sem jih le pritihotapila za na stranišče ali pa si jih izposodila pri sošolkah. Zaradi tistega podaljška poletja pred več kot tremi desetletji se mi Savudrija še danes zdi domača. Letošnje smo sicer bivali dlje od svetilnika, a vendarle nezanemarljivo, v počitniški hiši naše zdaj že upokojene ravnateljice in njene sestre.
Medtem ko se bo za večino šolarjev šola začela čez tri tedne, so petošolci upravičeni do še enega tedna morja – šole v naravi. »Veš, kaj je bilo največje odkritje, ko sem pred kratkim obiskala naš počitniški dom? Kako blizu je v resnici svetilnik! Le nekaj minut hoda! Ko pa so nas učitelji peljali na sprehod do tja, so nam na pol poti tja in še nazaj delili piškote, da ne bi omagali!« mi je savudrijske spomine opisala teta.
Največja savudrijska znamenitost je star svetilnik. Foto Osebni arhiv
V mojih se ni ohranilo nič posebnega o svetilniku ali tem, da so v zalivu pred domom, nekdanjo vilo, mivkasta tla, ki so redkost na tem delu obale. Se pa še danes vhod v vilo, stari borovci in cedre, ki jo obdajajo z zadnje strani, zdijo takšni, kot sem jih spoznala v 4. razredu, a nič se ni vtisnilo v spomin bolj kot to, da se mi je dogodilo, kar se je Marjanci v črtici Ele Peroci – Copate sem pozabila.
Morebiti sem bila tudi jaz »vsa rdeča v lica«, čeprav se »kaj takega lahko zgodi vsakemu šolarju«, vendar od tod ni bilo mogoče teči domov po copate in tudi ni bilo mame, da bi mi jih dala skozi okno v vrečki, učitelji pa se niso dali pregovoriti, da bi tudi v notranjosti lahko nosila japonke. Kdaj sem jih le pritihotapila za na stranišče ali pa si jih izposodila pri sošolkah. Zaradi tistega podaljška poletja pred več kot tremi desetletji se mi Savudrija še danes zdi domača. Letošnje smo sicer bivali dlje od svetilnika, a vendarle nezanemarljivo, v počitniški hiši naše zdaj že upokojene ravnateljice in njene sestre.
