Svojevrsten dnevnik, ki ga 125 let piše slovensko planinstvo
Danes ima najstarejša slovenska revija, ki še izhaja, okrog 3600 naročnikov. Prva številka je izšla 8. februarja 1895. Vsi Planinski vestniki, zloženi na kup, merijo v višino že več kot štiri metre.
Odpri galerijo
Tudi na slovenskem vrhu vseh vrhov. FOTO: Manca Ogrin
Naključje je, da je najstarejša slovenska revija, ki še vedno izhaja, prvič izšla 8. februarja. Leta 1895 ta dan še ni bil kulturni praznik, je pa bila to očitno dobra popotnica Planinskemu vestniku, ki letos praznuje častitljivih 125 let.
Revija je v tem času prehodila dolgo pot. Od zgodnjih začetkov, ko je »narod potreboval neko povezovalno, izobraževalno in informativno poslanstvo, ki ga je Vestnik načrtno uveljavljal med članstvom«, kakor pravi aktualni urednik Vladimir Habjan, ki delo opravlja od leta 2001. Pred njim se je na tem odgovornem položaju izmenjalo sedem urednikov, največ letnikov, kar trideset, je uredil Tine Orel.
Planinski vestnik je danes najpopolnejši zgodovinski arhiv slovenskega planinstva in njegove krovne organizacije. Bil je zraven pri vseh prelomnih dogodkih. Skupaj s prvimi redkimi bralci je spremljal postavitev Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, se s planinci veselil koče na Kredarici, bralcem ponudil vpogled v prvo jugoslovansko osvajanje Himalaje.
Žal so novinarji in drugi pisci v njem bralcem odstrli tudi bolj tragične trenutke svetovnega in domačega alpinizma oziroma planinstva. Ob začetku izhajanja revije je veljalo pravilo, da so vsi člani Slovenskega planinskega društva (SPD) tudi naročniki Planinskega vestnika.
»Bilo je celo tako, da si bil lahko naročnik revije, čeprav nisi bil član SPD, zgolj član društva pa nisi mogel biti. S tem so zagotovili preživetje revije. Članarina za SPD in naročnina na Vestnik sta znašali tri goldinarje na leto, od tega revija dva, članarina pa enega. Prvo leto je bilo 225 naročnikov, po desetih letih je številka zrasla na 1798. Torej je prvih deset let naklada celo nekoliko presegala članstvo. Pravilo so opustili s prvo svetovno vojno. V obdobju Kraljevine Jugoslavije, ko je bilo članov društva med osem in dvanajst tisoč, je bilo naročnikov Planinskega vestnika okoli 30 odstotkov članstva,« razlaga član uredništva Dušan Škodič.
Danes je naročnikov okrog 3600, v prosti prodaji prodajo kakšnih 3200 izvodov na leto. Habjan pojasnjuje, da so po njihovi statistiki sodeč bralci vestnika pretežno pripadniki srednje in starejše generacije, mladi večinoma berejo spletne medije in manj tiskane. Uredništvo se poskuša bralcem približati s tematskimi številkami, lani je na primer izšla številka, posvečena 40. obletnici vzpona na Everest, veliko izvodov so podarili legendam domačega alpinizma. Kot dodajajo ustvarjalci, se trudijo izdajati revijo na ravni primerljivih tujih gorniških izdaj, veliko poudarka dajejo dobri fotografiji in vsebinski raznolikosti.
Lepo vzporednico je mogoče potegniti s še enim »revijalnim dinozavrom«, najstarejšo revijo na svetu z enako tematiko. To je Alpine Journal, ki jo je leta 1863 začel izdajati londonski gorniški klub.
»Časovne razlike v izhajanju med revijama je skoraj za 'kristusova leta', a Planinskemu vestniku pri primerjanju starosti revij iz sredine viktorijanske dobe zagotovo ni treba zardevati. Vestnik je namreč mesečnik, Alpine Journal pa od leta 1969 izide samo enkrat na leto – pred tem sta izšli po dve številki na leto.
Kljub vsemu obstaja kup zanimivih podobnosti med obema revijama, ki sta med svojim dolgim obstojem videli, spremljali in pokopali veliko generacij znanih osebnosti – te so ustvarjale zgodovino organiziranega obiskovanja in 'osvajanja' gora. Takšna revija v svojem bistvu ne more biti zgolj arhiv. Tudi Planinski vestnik ni, čeprav velja za naš najpopolnejši planinski arhiv. Je svojevrsten dnevnik, ki ga je v letih svojega obstoja napisalo slovensko planinstvo,« je ob 125. obletnici vestniku za popotnico zapisal Škodič.
Intervjuji, esejski članki, vestičke in notice, odlična fotografija in osebnoizpovedna vsebina dajejo Planinskemu vestniku svojevrsten pečat tudi v obdobju, ko tiskane medije vse bolj potiska na stran sodobna tehnologija. Vse omenjeno mu je nedvomno pomagalo preživeti obe svetovni vojni: med prvo sicer ni izhajal, je pa tik po njej izšla prehodna številka 1915–19, medtem ko je med drugo vojno revija izhajala okrnjeno, a vendar vsa leta.
Med bolj zanimivimi dejstvi ob 125. jubileju velja omeniti tudi, da vse revije skupaj danes obsegajo skoraj 60.000 strani, v letih obstoja je za vestnik pisalo približno 11.000 avtorjev, ki so, brez kratkih vestičk, skupno prispevali več kot 40.000 člankov.
Ker od dokumentov o začetkih delovanja Slovenskega planinskega društva ni ostalo tako rekoč nič, saj so leta 1958 pogoreli prostori PZS v Likozarjevi ulici, z njimi pa tudi več kot 60 let star arhiv, velja Planinski vestnik danes za najbolj popoln planinski arhiv.
---
Revija je v tem času prehodila dolgo pot. Od zgodnjih začetkov, ko je »narod potreboval neko povezovalno, izobraževalno in informativno poslanstvo, ki ga je Vestnik načrtno uveljavljal med članstvom«, kakor pravi aktualni urednik Vladimir Habjan, ki delo opravlja od leta 2001. Pred njim se je na tem odgovornem položaju izmenjalo sedem urednikov, največ letnikov, kar trideset, je uredil Tine Orel.
Planinski vestnik je danes najpopolnejši zgodovinski arhiv slovenskega planinstva in njegove krovne organizacije. Bil je zraven pri vseh prelomnih dogodkih. Skupaj s prvimi redkimi bralci je spremljal postavitev Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, se s planinci veselil koče na Kredarici, bralcem ponudil vpogled v prvo jugoslovansko osvajanje Himalaje.
PREBERITE TUDI:
V London z Lonely Planetom, v hribe brez vode in rokavic
V London z Lonely Planetom, v hribe brez vode in rokavic
Žal so novinarji in drugi pisci v njem bralcem odstrli tudi bolj tragične trenutke svetovnega in domačega alpinizma oziroma planinstva. Ob začetku izhajanja revije je veljalo pravilo, da so vsi člani Slovenskega planinskega društva (SPD) tudi naročniki Planinskega vestnika.
»Bilo je celo tako, da si bil lahko naročnik revije, čeprav nisi bil član SPD, zgolj član društva pa nisi mogel biti. S tem so zagotovili preživetje revije. Članarina za SPD in naročnina na Vestnik sta znašali tri goldinarje na leto, od tega revija dva, članarina pa enega. Prvo leto je bilo 225 naročnikov, po desetih letih je številka zrasla na 1798. Torej je prvih deset let naklada celo nekoliko presegala članstvo. Pravilo so opustili s prvo svetovno vojno. V obdobju Kraljevine Jugoslavije, ko je bilo članov društva med osem in dvanajst tisoč, je bilo naročnikov Planinskega vestnika okoli 30 odstotkov članstva,« razlaga član uredništva Dušan Škodič.
Prva številka je izšla 8. februarja 1895. FOTO: Arhiv revije
Z Alpine Journal
Danes je naročnikov okrog 3600, v prosti prodaji prodajo kakšnih 3200 izvodov na leto. Habjan pojasnjuje, da so po njihovi statistiki sodeč bralci vestnika pretežno pripadniki srednje in starejše generacije, mladi večinoma berejo spletne medije in manj tiskane. Uredništvo se poskuša bralcem približati s tematskimi številkami, lani je na primer izšla številka, posvečena 40. obletnici vzpona na Everest, veliko izvodov so podarili legendam domačega alpinizma. Kot dodajajo ustvarjalci, se trudijo izdajati revijo na ravni primerljivih tujih gorniških izdaj, veliko poudarka dajejo dobri fotografiji in vsebinski raznolikosti.
Lepo vzporednico je mogoče potegniti s še enim »revijalnim dinozavrom«, najstarejšo revijo na svetu z enako tematiko. To je Alpine Journal, ki jo je leta 1863 začel izdajati londonski gorniški klub.
»Časovne razlike v izhajanju med revijama je skoraj za 'kristusova leta', a Planinskemu vestniku pri primerjanju starosti revij iz sredine viktorijanske dobe zagotovo ni treba zardevati. Vestnik je namreč mesečnik, Alpine Journal pa od leta 1969 izide samo enkrat na leto – pred tem sta izšli po dve številki na leto.
Aktualni urednik Vladimir Habjan delo opravlja od leta 2001. FOTO: PZS
Kljub vsemu obstaja kup zanimivih podobnosti med obema revijama, ki sta med svojim dolgim obstojem videli, spremljali in pokopali veliko generacij znanih osebnosti – te so ustvarjale zgodovino organiziranega obiskovanja in 'osvajanja' gora. Takšna revija v svojem bistvu ne more biti zgolj arhiv. Tudi Planinski vestnik ni, čeprav velja za naš najpopolnejši planinski arhiv. Je svojevrsten dnevnik, ki ga je v letih svojega obstoja napisalo slovensko planinstvo,« je ob 125. obletnici vestniku za popotnico zapisal Škodič.
Intervjuji, esejski članki, vestičke in notice, odlična fotografija in osebnoizpovedna vsebina dajejo Planinskemu vestniku svojevrsten pečat tudi v obdobju, ko tiskane medije vse bolj potiska na stran sodobna tehnologija. Vse omenjeno mu je nedvomno pomagalo preživeti obe svetovni vojni: med prvo sicer ni izhajal, je pa tik po njej izšla prehodna številka 1915–19, medtem ko je med drugo vojno revija izhajala okrnjeno, a vendar vsa leta.
Danes je revija najpopolnejši zgodovinski arhiv slovenskega planinstva in njegove krovne organizacije. FOTO: Manca Ogrin
Med bolj zanimivimi dejstvi ob 125. jubileju velja omeniti tudi, da vse revije skupaj danes obsegajo skoraj 60.000 strani, v letih obstoja je za vestnik pisalo približno 11.000 avtorjev, ki so, brez kratkih vestičk, skupno prispevali več kot 40.000 člankov.
Ker od dokumentov o začetkih delovanja Slovenskega planinskega društva ni ostalo tako rekoč nič, saj so leta 1958 pogoreli prostori PZS v Likozarjevi ulici, z njimi pa tudi več kot 60 let star arhiv, velja Planinski vestnik danes za najbolj popoln planinski arhiv.
Planinski vestnik v številkah
• Vsi Planinski vestniki, zloženi na kup, merijo v višino že več kot štiri metre. Ta kup revij tehta 135 kilogramov.
• Planinski vestnik, ki bo izšel februarja, ima zaporedno številko 1289. Trenutno vsako leto izide enajst številk.
• Revija je danes digitalizirana in dostopna na spletu.
• V 125 letih je izšlo 120 letnikov.
• Prva številka je izšla 8. februarja 1895. To je bilo zgolj naključje, saj bi morala iziti že januarja.
• Glavnih urednikov je bilo v vsem tem času le osem. Povprečno urednikovanje je trajalo 15,6 leta. Največ letnikov je uredil Tine Orel, kar 30, najmanj Milan Cilenšek, enega.
• Vsi Planinski vestniki, zloženi na kup, merijo v višino že več kot štiri metre. Ta kup revij tehta 135 kilogramov.
• Planinski vestnik, ki bo izšel februarja, ima zaporedno številko 1289. Trenutno vsako leto izide enajst številk.
• Revija je danes digitalizirana in dostopna na spletu.
• V 125 letih je izšlo 120 letnikov.
• Prva številka je izšla 8. februarja 1895. To je bilo zgolj naključje, saj bi morala iziti že januarja.
• Glavnih urednikov je bilo v vsem tem času le osem. Povprečno urednikovanje je trajalo 15,6 leta. Največ letnikov je uredil Tine Orel, kar 30, najmanj Milan Cilenšek, enega.
---
