»To bo ena najtežjih polovičk«

O preizkušnji z eno prvih triatlonk pri nas ter poslovnežema, ki nekako najdeta čas tudi za trdi trening
Fotografija: Nataša Nakrst na cilju polovičnega ironmana v ZDA. FOTO: osebni ahiv
Odpri galerijo
Nataša Nakrst na cilju polovičnega ironmana v ZDA. FOTO: osebni ahiv

Nataša Nakrst, legenda slovenskega triatlona in aktualna svetovna prvakinja na polovičnem ironmanu v kategoriji od 55 do 59 let, je v dneh pred jutrišnjim ironmanom v Kopru umirjeno čakala tekmo. »Z velikim veseljem jo pričakujem in sem ponosna, da bom del prvega slovenskega ironmana,« pravi. Da se ga je treba udeležiti že zato, ker je prvi pri nas, se strinjajo številni drugi rekreativci, ki imajo za sabo to zahtevno preizkušnjo. Med njimi sta moža, ki ju bolj poznamo iz poslovnega sveta, Mitja Sojer, lastnik frizerske verige Mič Styling, in Dušan Olaj, direktor podjetja Duol.

Nekdanja vrhunska triatlonka, ki ima med Slovenkami še vedno najboljši rezultat v ironmanskih razdaljah (9 ur, 23 minut in 47 sekund za slabe štiri kilometre plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42 kilometrov teka), tik pred tekmovanji ne trenira, kar pa ne pomeni, da ne miga. Sestali sva se približno na polovici njene vsakdanje kolesarske poti do delovnega mesta, ki jo je prekinila s plavanjem v tivolskem bazenu. Gibanje je način njenega življenja. »To je moj hobi, del poklicnega in družinskega življenja ter prostega časa,« pravi 56-letna profesorica športne vzgoje na poljanski gimnaziji v Ljubljani.

Že na prvi pogled drobna, a jeklenega telesa, prav gotovo še bolj jeklene volje. Da je del tega prenesla tudi v družinsko življenje, potrjuje napis na majici: Iron Mom (železna mama). »Dobila sem jo od hčerke Ane, preden sva odpotovali na svetovno prvenstvo v ZDA.« Tja se niti ne bi podala, če ne bi bilo jeklene volje njene hčere. »Že na kvalifikacijsko tekmo v Pulju sem šla bolj zato, ker imamo v Medulinu vikend.« Zmagala je v svoji kategoriji (»To ni bilo težko, ker ni bilo konkurence,« skromno pripomni) in se uvrstila na prvenstvo v ZDA. Že je odmahnila z roko, češ ne ljubi se mi, ko se je oglasila hči in prevzela organizacijo. Združili sta potovanje in tekmovanje, kakor je v družini v navadi; hčerka se je dokazala kot zrela oseba, mati pa kot zmagovalka.
 

Prelomna 50-letnica


Visoke uvrstitve na mednarodnih tekmovanjih so del športne kariere Nataše Nakrst. Njen prvi šport je sicer smučanje; še kot mladostnica je tekmovala, a ji je nadaljevanje preprečila astma. Smučanje je ostalo njena ljubezen, vendar se je bolj zavzeto lotila drugih športov. Ko je doštudirala na fakulteti za šport in fizioterapijo hkrati, se je zaljubila v tek in tudi tekmovala, potem pa se je pred dobrimi tridesetimi leti v Sloveniji pojavil triatlon. Teku je dodala plavanje (tako ali tako je bila že plavalna učiteljica) in kolesarjenje.

»Triatlon je zelo priročen, še zlasti če te pestijo poškodbe. V času, ko si poškodovan, lahko plavaš, temu kmalu priključiš kolesarjenje, in ko je že bolje, še tek.« Kdaj je zares bolje, Nataša Nakrst dobro ve, navsezadnje je fizioterapevtka.
Prav poškodba ji je skoraj preprečila udeležbo na tako prelomni tekmi, kot je koprska polovička ironmana (1,9 km plavanja, 21 km teka in 90 km kolesarjenja). Maja se je namreč brezskrbno peljala po ljubljanskih ulicah, ko ji je pot presekala zapornica na parkirišču. Padla je, se močno poškodovala po obrazu in si pretrgala ligamente v gležnju. Ob tem opisu zastane dih, toda sogovornica se nasmeje, češ zdaj je že dobro. Plava brez težav, tudi kolesari, teče pa še »kontrolirano«.

Koprski ironman bo lepa tekma, napove, a tudi ena najtežjih polovic, zlasti kolesarski del – »ker ni nobene prave ravnine!«. Progo je prekolesarila trikrat, zato je nanjo dobro pripravljena, zaveda pa se, da bo za 90 kilometrov potrebovala bistveno več kot slabe tri ure kakor ponavadi. Čeravno je aktualna prvakinja v svoji kategoriji, se zaradi tega ne vznemirja. Prizna pa, da ni bilo vselej tako.

Vrhunska triatlonka z izjemnimi rezultati je bila namreč že na začetku devetdesetih (takrat je osvojila prve tri ironmane), potem se je posvetila vzgoji hčerke. Ko je ponovno začela, so jo velika pričakovanja nekoliko plašila. »Prelomnico sem doživela, ko sem dopolnila 50 let. Takrat sem se vprašala: Le zakaj bi se obremenjevala? Tekmujem mirno in z užitkom. Predvsem pa se zavedam, da je pri mojih letih napredek že to, če ne nazadujem.« Zdaj si pravi uživaška rekreativka in se ravno toliko kot tekmovanja veseli družinskega izleta in druženja, ki si ga bodo ob tem pripravili.

Mitja Sojer je s prvim ironmanom opravil pred tremi leti. FOTO: osebni ahiv
Mitja Sojer je s prvim ironmanom opravil pred tremi leti. FOTO: osebni ahiv

 

Mič Sojer: Praznik za slovenski triatlon


Polovičke ironmana se bo udeležil tudi znani ljubljanski frizer Mitja Sojer, lastnik salonov Mič Styling. Čeprav ima za sabo že celotno razdaljo, bo tokrat samo tekel kot del ekipe triatlonskega kluba 3K iz Ljubljane. Po lanskem ironmanu v Celovcu, ki ga zaradi bolečin v križu sicer ni dokončal, je nekoliko manj treniral. Za tekmo v celoti ni dovolj pripravljen, »a ker je to ravno prvi ironman v Sloveniji, je že treba biti zraven vsaj v štafeti,« pravi. »To bo praznik za slovenski triatlon.«
S tekom se ukvarja približno ducat let. Najprej je bila to vsakdanja rekreacija, zlagoma se je organiziral in se pridružil omenjenemu klubu. »Tam so ljudje, ki preprosto tečejo in jih ne zanima, kaj delaš in kaj imaš. Pogovarjajo se o povsem drugih temah.«

Tek je postal tudi njegov način življenja, cilji so se zviševali. Od prvega – preteči maraton – je prišel do naslednjega, osvojiti šest največjih tekov na svetu. In ker je bil ravno v triatlonskem klubu, je bilo samo vprašanje časa (in volje), kdaj bo začel še plavati in kolesariti. To se je res zgodilo, čeprav se ob omembi plavanja nasmehne in pripomni, da se še vedno uči. Pred tremi leti je opravil s prvim ironmanom, bilo je v Barceloni. »To je zelo lepa izkušnja: občutiti, kaj vse doživljaš, ko greš skozi takšen podvig.«

Kljub vsemu poudarja, da je zgolj rekreativec, ki se preprosto dobro počuti, kadar gre na trening. Ko se sprehodimo skozi njegovo karierno pot od leta 1991, ko je v materinem salonu še pomagal umivati lase, pometal in čistil salon, se vprašamo, kje najde čas. Mitja Sojer odgovori preprosto: »Nekateri hodijo na dolga kosila, se dobivajo z ljudmi na kavi ali pivu, jaz grem na trening.« Ti so kajpak precej bolj zahtevni in daljši pred ironmanom. Priprave trajajo približno osem mesecev in vključujejo po dva treninga plavanja in kolesarjenja na teden, trikrat na teden pa tek, na grobo oriše.

Dušan Olaj med enim izmed svojih ironmanov. Foto Wolfgang Steinruck
Dušan Olaj med enim izmed svojih ironmanov. Foto Wolfgang Steinruck

 

Dušan Olaj že pričakuje naslednjega


Na poti iz Rusije in Kazahstana proti Rogaški Slatini, kjer ga je čakal še en sestanek, smo ujeli Dušana Olaja, direktorja podjetja Duol, enega izmed organizatorjev tekmovanja v Kopru in – ironmana. Takoj pojasni, da je podatek, da jih je doslej osvojil pet, zastarel. Prava številka je sedem, zadnjega je opravil pred nedavnim na Filipinih, naslednji bo že na začetku oktobra v Barceloni. Štafeta v Kopru bo pravzaprav bolj zahteven trening. Na vprašanje, koliko trenira sicer, sogovornik malo nejevoljno odgovori: »Ah, nič ne treniram, preveč delam. Prav jezen sem nase, ker mi ne uspe več časa nameniti športu.«

Po njegovih besedah velja, da naj bi nekdo, ki se želi udeležiti podobnega tekmovanja, treniral od 12 do 15 ur na teden. »Jaz jih zberem manj kot osem.« Če bi več treniral, bi tudi laže dosegel cilj premagati to vzdržljivostno preizkušnjo v manj kot enajstih urah. Kaj pa ga je, poslovneža, zaneslo med jeklene može? Od nekdaj je tekač, odgovarja; tudi on je zlagoma višal cilje in iskal nove izzive, dokler ni pred leti sodeloval v oddaji Triatlon za vsakogar. Njegova naloga je bila v pol leta pripraviti se za ironmana. In tako je leta 2012 šel v Zürich.

Tudi njegova šibka točka je plavanje, a ga, kot pripomni, kljub temu ne vadi bistveno več, ampak poskuša pridobivati čas predvsem pri kolesarjenju. V tokratni štafeti bo prav tako kolesaril, za podoben podvig pa se je dogovoril že za prihodnje leto. »S predsednikom države in predsednikom triatlonske zveze smo si že segli v roke – prvi bo tekel, drugi plaval, jaz pa kolesaril.«

Komentarji: