To ni zabavna razstava!

To ni prva razstava te vrste v Ljubljani, pred šestimi leti so na istem mestu gostovala Razkrita telesa prirediteljev iz ZDA, takrat so našteli rekordnih 80.000 obiskovalcev. Čeprav tovrstne razstave privabljajo množice, še vedno vzbujajo tudi etična vprašanja.

Trenutno je po svetu na ogled deset razstav plastiniranih teles, za katerimi stoji Hagensov zasebni inštitut za plastinacijo iz Heidelberga, od tega le dve z živalskimi (vse druge so razstave njihovih posnemovalcev, večinoma iz Kitajske). Od leta 1995, ko so prvič razstavili plastinirane človeške ostanke na Japonskem, si je razstave heidelberškega inštituta ogledalo kar 47 milijonov ljudi. Na Gospodarskem razstavišču, kjer bodo prikazali okoli dvesto plastinatov, v treh mesecih, do 20. januarja, pričakujejo kakšnih 30.000 radovednežev.
 

Zakaj take razstave ne vidimo v muzeju?

Direktorica Prirodoslovnega muzeja Slovenije Breda Činč Juhant je za Delo povedala, da njihova ustanova take razstave ne bi gostila. »Prirodoslovni muzej ohranja, proučuje in komunicira materialno in nematerialno dediščino naravnega izvora in biotsko raznovrstnost. Temelji na botaničnih, zooloških in geoloških zbirkah, zato tovrstna razstava ne sodi v naše poslanstvo.« Muzeji so dolžni upoštevati muzejske etične standarde, in če razstavijo človeške ostanke, so to dolžni narediti spoštljivo in upoštevajoč zakonodajo oziroma Icomov etični kodeks za naravoslovne muzeje, je poudarila.

Muzeji, univerze in osebne zbirke so še do nedavnega zajemali tudi številne posmrtne ostanke ljudi, od mumij, okostij, odkritih ob arheoloških izkopavanjih, do »nagačenih« pripadnikov drugih ljudstev iz kolonialnih dežel, ki so jih razkazovali kot »človeške spake« v kabinetih čudes. Eden takšnih, ki stalno na ogled postavlja človeške ostanke, je torinski muzej anatomije. »Šele konec 20. stoletja so v znanstvenih krogih začeli razmišljati o etiki takšnega početja. Razvnele so se polemike, po eni strani o pomenu takšnih zbirk za izobraževanje in predstavljanje dediščine javnosti in po drugi o spoštovanju osebnega dostojanstva umrlih.



Znana sta primera El Negra, pripadnika ljudstva Cvani iz Bocvane, ki so ga izkopali iz groba, nagačili in razstavili v španskem muzeju Banyoles pri Barceloni, ter Truganini, ene zadnjih aboriginskih staroselk na Tasmaniji. Pred smrtjo je prosila kolonialne oblasti za dostojen pogreb in raztros njenega pepela v morje, ker se je bala, da bi jo obducirali v znanstvene namene. Kljub temu so jo dve leti po smrti izkopali in njeno okostje razstavili v muzeju. Ravnanje je bilo pozneje deležno obsojanja, oba so umaknili z razstav ter poskrbeli za dostojen pokop. Truganini so pokopali šele skoraj sto let po njeni smrti, El Negra po dolgih pogajanjih šele leta 2000,« je pojasnila muzejska svetnica dr. Staša Tome. Enoznačnega odgovora in jasnih meja pri posameznih primerih hranjenja in razstavljanja posmrtnih ostankov ljudi ni, ne v svetu ne pri nas. »Čeprav je naše delo usmerjal Kodeks muzejske etike ICOM, v slovenščino preveden leta 2004, so se slovenski muzealci s to občutljivo temo bolj organizirano začeli spopadati nedavno,« je še dodala.
 

V raziskovalne namene

Tudi na ljubljanski medicinski fakulteti, pod okrilje katere sodi inštitut za anatomijo, imajo do javnega razstavljanja teles in njihovih delov enako stališče, kot ga zagovarja komisija za etiko mednarodnega združenja anatomov. To je, da komercialne razstave teles niso v skladu z etičnimi standardi tega združenja; vsem posameznikom, ki so darovali telo v izobraževalne in raziskovalne namene, je treba zagotoviti spoštovanje, dostojanstvo in zasebnost. Plastinacija kot metoda ni sporna in se je izkazala za koristno v raziskovalne namene in namene poučevanja, dvomljiva oziroma sporna je le uporaba te tehnike za namen javnih razstav človeških teles, so zapisali v odgovoru. Na inštitutu za anatomijo sicer od leta 2015 zaradi pomanjkanja prostora ne sklepajo izjav o darovanju teles po smrti v izobraževalne in raziskovalne namene, zaradi načrtovane obnove inštituta novih izjav ne bodo sklepali še predvidoma dve leti.
 

Etične razprave

Tako kot brez dlake na jeziku razstavo človeških trupel oziroma posmrtnih ostankov oglašujejo in podrobneje predstavljajo brošure, je neposredna tudi kustosinja ter predsednica in izvršna direktorica Hagensovega inštituta dr. Angelina Whalley, žena ustanovitelja dr. Guntherja von Hagensa. Čeprav poudarja, da je njihova glavna dejavnost plastiniranje človeških trupel in organov za poučevanje na univerzah, so plastinirali že 250 celih teles, ki so danes na razstavah postavljeni v veliko drznejše položaje od začetnih primerkov, za kar so potrebna leta izkušenj in tudi umetniška nadarjenost, dodaja. Za vsako celo telo potrebujejo približno leto dni oziroma 1500 ur.


 

Kaj na vaše razstave privablja toliko ljudi? To, da vidijo, kaj se skriva pod njihovo kožo, ali bolj fascinacija nad telesi in organi resničnih ljudi?

Mislim, da gre za kombinacijo obojega. Človek običajno nima vpogleda v svoje telo in se o tem niti ne sprašuje, dokler ni z njim nekaj narobe. In ko to lahko vidi, je to fascinanten trenutek. Na naši prvi razstavi na Japonskem smo slišali ganljivo zgodbo mladenke, stare kakšnih trideset let, ki je tam planila v jok. Povedala je, da je že trikrat poskušala narediti samomor, ker se ji je zdelo vse brez pomena in nevredno truda. »Zdaj ko sem videla, kako čudovito je človeško telo in kako prepleteno deluje, v sebi čutim nekaj zelo lepega. Obljubljam, da si nikoli več ne bom poskušala vzeti življenja,« je dejala.
Kar vidijo ljudje na razstavi, mnogim odpre oči in jih gane, čustveno doživljajo dejstvo, kako so zgrajeni. To se ne bi nikoli zgodilo ne z najboljšim plastičnim modelom ne z najboljšo 3D-animacijo. Našli boste stvari, ki jih lahko povežete s sabo, s svojimi poškodbami, boleznijo svojca … Kot zdravnica si želim, da bi se ljudje zavedali pomena zdravega načina življenja. Ti si telo, in karkoli mu narediš, se bo nekje videlo, pokazalo. In te zelo močne podobe si ljudje zapomnijo, so opomniki, da živimo samo enkrat. Prav zato so razstave tako uspešne in obiskovalcem toliko pomenijo.
 

Na spletni strani navajate, da je sklenilo donirati telo vašemu inštitutu že 13.000 ljudi, večina pa da se je za to odločila prav po ogledu razstave.

 

Mnogi so navdušeni nad videnim in mnogi trpijo ali so trpeli za katero od bolezni, zato si želijo podariti svoje telo, da bi zdravniki bolje razumeli to bolezen. Do zdaj se je za donatorstvo odločilo že okoli 17.000 ljudi, toda doslej smo dobili malo več kot dva tisoč pokojnikov, tako da jih še živi okoli 15.000. Morda se sliši veliko, toda mnogi so zelo mladi in upajmo, da je pred njimi še mnogo srečnih let.


 

Kako ste se iz inštituta, ki je konserviral dele človeških trupel za izobraževalne ustanove, prelevili v prireditelja velikih razstav in javnega prikazovanja človeških ostankov?

Plastinacija je bila izumljena za potrebe poučevanja na univerzah, na javne razstave ni nihče pomislil. Čeprav japonsko razstavo navajam kot prvo, je bila v resnici že leta 1988 v Nemčiji, ko nismo niti sanjali, da bi plastinirali celotno telo, saj tehnologija še ni bila tako razvita. Kolega s heidelberške univerze, ki je delal tudi kot zavarovalniški agent in ob večerih predaval o zdravju običajnim ljudem, nas je prosil, da bi mu posodili nekaj plastiniranih modelov, da bi lahko čim bolj nazorno prikazal, o čem govori. Tako smo razstavili celotno zbirko, s katero smo želeli predstaviti vse dele telesa. Tiste, ki jih nismo imeli, smo dopolnili s tistimi v formalinu in s plastičnimi modeli. Lahko si videl vse, kar je v tebi, in to je po konceptu zelo podobno temu, kar počnemo danes. Vse to smo razstavili v majhnem nemškem mestu z 8000 prebivalci.

V približno dveh tednih si je razstavljeno ogledalo okoli 14.000 ljudi, kar naju je z možem zelo presenetilo in povrhu je bilo pozitivno sprejeto, a se je na heidelberški univerzi, kjer sva delala, razvnela velika etična razprava. Očitali so nama, kako sva lahko človeške ostanke postavila na trg, namenjeni pa so bili poučevanju pod okriljem heidelberške univerze. Jasno je bilo, da s to zamislijo ne moreva nadaljevati, zato sva jo opustila. Leta 1995 pa naju je japonsko združenje za anatomijo povabilo, da bi sodelovala pri njihovi razstavi v nacionalnem znanstvenem muzeju v Tokiu. Obisk je bil velikanski, ljudje so po ure čakali v vrsti za ogled, še pomembnejši so bili odzivi, zlasti pregovorno zadržanih Japoncev. Razstava je dve leti potovala po Japonskem, leta 1997 pa smo jo prvič postavili v Nemčiji.


 

Se je odtlej kaj spremenilo?

Najprej so bile razstave kot učne ure anatomije, z leti so se obrnile v učne ure življenja, ne smrti. Razstava v Ljubljani poudarja vitalnost, druga se osredotoča na srečo, tretja govori o staranju … Spremenil se je tudi odnos strokovnih kolegov. Po začetnem velikanskem odporu, zlasti starejših profesorjev, so po kakšnih petih letih mnenje počasi spremenili. Predvsem mlajši so obiskali naše razstave in razumejo, da to niso šovi. Prva leta, ko smo razstavljali v Nemčiji, so bile razstave sprejete kot zelo kontroverzne. Kritični so bili ponavadi tisti, ki razstave sploh niso videli. Tako je še danes, naše razstave so v nemških medijih še vedno označene za kontroverzne.
 

Toda tisti, ki se po smrti odločijo donirati telo vašemu inštitutu, so v veliki večini Nemci.

Tudi zato, ker so tam naši laboratoriji. Stroške plačamo samo v Nemčiji, že deset let pa deluje tudi program donacije v Los Angelesu. Kljub temu imamo kar nekaj donatorjev zunaj Nemčije, prejeli smo celo truplo iz Avstralije. Naj poudarim, da k donaciji posmrtnih ostankov ljudi nikoli aktivno ne spodbujamo. Kdor to želi, nas mora sami poklicati. Vsi postopki so izraz svobodne volje, to ni pogodba, tako da lahko odločitev prekličeš, kadarkoli želiš.
 

Kako pa vaše razstave doživljajo otroci?

Običajno svetujemo ogled starejšim od 12 let, toda videla sem veliko mlajših otrok, ki so se zdeli navdušeni. Če so bolj bojazljivi, je bolje še malo počakati. Spodbujamo predvsem, naj razstavo obiščejo skupaj z domačimi, saj jih ti najbolje poznajo.