Tuni razburkali morje pred Piranom
Tuni imajo pojedine v našem morju. Kriva je bila polna luna in to, da je morje v Tržaškem zalivu spet takšno, kot je bilo pred stotimi leti.
Odpri galerijo
Tako so spustili tuna s trnka, ko so ga ulovili na tekmovanju v Rogoznici. FOTO: Božidar Vukičević / Cropix
Piran – Če bi vam kdo povedal, da so prejšnji konec tedna tuni v veliki jati povsem razburkali morje pred Piranom, mu najbrž ne bi verjeli. Toda tokrat je njihov divji ples s papalinami, mladimi sardelami in skušami posnel piranski rekreativni ribič in ga javno objavil. Tuni so osmega maja plesali vsaj dvakrat, enkrat na Brajdah, v znani plitvini kake tri milje pred Piranom, in drugič nedaleč od oceanografske boje Vide, miljo pred mestecem.
Lepšega dokaza, da se tuni vračajo in da Slovenija ob vstopu v EU nespametno ni poskrbela za kvoto, ki bi ji omogočala tradicionalen ulov tunov v našem morju, ne bi mogli imeti. Čeprav nam ribiči, kopalci, jadralci vsako leto poročajo o bližnjih srečanjih s temi kraljicami Jadrana (kraljice, če upoštevamo ceno, ki so jo za te ribe pripravljeni odšteti japonski sladokusci), pa slovenski ribiči teh rib ne smejo niti po nesreči uloviti ali prodati. Čisto vsako leto se zgodi, da se po nesreči zaplete v to ali ono mrežo, vendar si jo le redki upajo potem prodati prijateljem, saj bi bili v prekršku. Lep kos tuninega mesa zato največkrat preprosto odvržejo v morje. To se je pred nekaj dnevi zgodilo tudi enemu slovenskemu ribiču.
Ne pomagajo žalostinke o tem, kakšen greh pomeni metati stran tako dobro ribo. O tej kakovosti vedo kaj samo tisti, ki so tukaj ulovljene tune kdaj okusili. Zadnji tak zaplet v mreže se je zgodil le kakih 500 metrov stran od obale. Šlo pa je za vsaj dva metra dolgega in morda 150 kilogramov težkega tuna, ki po navadi plavajo kot samotarji po našem morju in »strašijo« ribiče. Pred kratkim je namreč takšna »mrcina« skočila iz morja morda le 30 metrov od restavracij na Punti in kar prestrašila ribiče, ki so z obale namakali trnke za kak ribji drobiž.
Ribiški rekreativec, ki je v petek posnel jato, ko je razpenila morje, je povedal, da je bilo v njej med 50 in 100 približno meter ali 1,2 metra velikih tunov, težkih med 30 in 50 kilogrami. Užival je lahko v veličastnem prizoru, toda od ulova tistega dne ni bilo več nič, ker so tuni dodobra počistili okolico.
»To je bila jata, kakršne so v daljni preteklosti pogosto plavale mimo piranske Punte. Lovili so jih s tunolovkami tako stari Pirančani kot slovenski ribiči iz Križa pri Trstu, kar tedanje čase lepo dokumentira Ribiški muzej Tržaškega Primorja,« nam o muzeju, ki sta ga pred leti ustanovila in v Križu odprla Franco Cossutta in Bruno Volpi Lisjak, pove piranski ribič Dušan Kmetec. In ne pozabi dodati, da sta bili vse do druge svetovne vojne tudi v piranskem mandraču privezani dve tunolovki.
V Križu so imeli izvidnico (»kolnarje«), ki so z vrha hriba nad morjem opazovali morje. Če je priplavala jata tunov, ki je štela manj kot 20 tunov, so jo spustili, saj se ni izplačala velika akcija z razvitjem in spuščanjem velike mreže iz čolnov. To je bil namreč poseben, tako imenovani slovenski način ulova tunov, z več kot 500 metrov dolgo vlečno mrežo trato.
Takšna jata, ki jo je posnel rekreativni ribič tokrat pred Piranom, bi bila še kako vredna truda. »Ribiči zadnjih deset let spet pogosteje opažamo te jate v našem morju. Pridejo najraje aprila in maja ter septembra in oktobra, ko je v morju veliko mladih sardel in drugih drobnejših plavih rib. Tuni so izjemno spretne in hitre roparice. Plavajo hitreje, kot lahko pluje ribiški čoln,« pove Kmetec.
Razlogov za tako živahno morje je več. Tržaškemu zalivu je s stališča popravljanja ribjih staležev zelo pomagalo dejstvo, da so pred osmimi leti povsem ustavili delo dveh največjih slovenskih ribiških ladij (Riba 1 in Riba 2), ki sta s pelagično vlečno mrežo v paru bili nesorazmerno preveliki za razmeroma plitvo morje. Polovili in uničili sta veliko preveč življenja, kot je bilo to okoljsko smotrno. Letos je k čistejšemu morju v severnem Jadranu pripomogla zaustavitev dela industrije v severni Italiji, pa tudi manjša količina padavin, ki je zmanjšala gladino rek in s tem dotok škodljivih snovi v morje. Ta petek pa je k živahnejšemu morju veliko prispevala polna luna.
Od vstopa Slovenije v EU naši ribiči ne smejo več loviti tunov. Menda bi bil strošek nadzora in izpolnjevanja zahtevne evropske birokracije precej višji od zaslužka z ulovom. Tako razlagajo poznavalci ribištva, ki svetujejo slovenski državi, ko nanese beseda o možnostih, da bi si Slovenija pridobila vsaj majhno pravico, majhno tunolovno kvoto. Tuni, ki veselo plavajo in se redijo v slovenskem morju, bodo prej ali slej končali v mrežah italijanskih ali še prej hrvaških ribičev. Slovenski ribiči pa bi bili sposobni na leto uloviti kvečjemu nekaj deset tunov, v najboljšem primeru torej nekaj ton teh rib. To je številka, o kateri se resne ribiško razvite države niti ne pogovarjajo. Toda prav ulov tunov je sestavni del tradicije in nekakšen spomenik, ki bi moral imeti podobno veljavo, kot jo ima vsak spomenik. Če seveda razumeš, zakaj tudi ribiči in njihov posel zaslužijo spoštovanje.
Lov na tune bi bil seveda lahko tudi velika turistična atrakcija. V zadnjih letih so najbolj strastni slovenski športni ribiči skupaj s športnim društvom Skuša iz Lucije večkrat organizirali tekmovanje v lovu na velike ribe (big game fishing). In pred nekaj leti so v enem od teh tekmovanj imeli kar lep izkupiček. Šest tunov, tri modrulje in pet velikih morskih golobov. Ta ribolov je še najmanj neprijazen, saj ribo samo privlečejo k čolnu, fotografirajo, izmerijo in izpustijo. Uporabijo pa takšne trnke, ki se v mesecu ali dveh povsem razgradijo. Ker Slovenija nima ribolovne kvote, so jo morali tudi za ta primer pridobiti pri Hrvatih in loviti v mednarodnih vodah.
Lepšega dokaza, da se tuni vračajo in da Slovenija ob vstopu v EU nespametno ni poskrbela za kvoto, ki bi ji omogočala tradicionalen ulov tunov v našem morju, ne bi mogli imeti. Čeprav nam ribiči, kopalci, jadralci vsako leto poročajo o bližnjih srečanjih s temi kraljicami Jadrana (kraljice, če upoštevamo ceno, ki so jo za te ribe pripravljeni odšteti japonski sladokusci), pa slovenski ribiči teh rib ne smejo niti po nesreči uloviti ali prodati. Čisto vsako leto se zgodi, da se po nesreči zaplete v to ali ono mrežo, vendar si jo le redki upajo potem prodati prijateljem, saj bi bili v prekršku. Lep kos tuninega mesa zato največkrat preprosto odvržejo v morje. To se je pred nekaj dnevi zgodilo tudi enemu slovenskemu ribiču.
Ne pomagajo žalostinke o tem, kakšen greh pomeni metati stran tako dobro ribo. O tej kakovosti vedo kaj samo tisti, ki so tukaj ulovljene tune kdaj okusili. Zadnji tak zaplet v mreže se je zgodil le kakih 500 metrov stran od obale. Šlo pa je za vsaj dva metra dolgega in morda 150 kilogramov težkega tuna, ki po navadi plavajo kot samotarji po našem morju in »strašijo« ribiče. Pred kratkim je namreč takšna »mrcina« skočila iz morja morda le 30 metrov od restavracij na Punti in kar prestrašila ribiče, ki so z obale namakali trnke za kak ribji drobiž.
Ribiški rekreativec, ki je v petek posnel jato, ko je razpenila morje, je povedal, da je bilo v njej med 50 in 100 približno meter ali 1,2 metra velikih tunov, težkih med 30 in 50 kilogrami. Užival je lahko v veličastnem prizoru, toda od ulova tistega dne ni bilo več nič, ker so tuni dodobra počistili okolico.
Pridružite se Delovi viber skupnostiSpremljajte naše vsebine tudi prek aplikacije viber!
Ulov tunov v južni Španiji. FOTO: AFP
Tune so pogosto lovili ne le v Križu, tudi v Piranu
»To je bila jata, kakršne so v daljni preteklosti pogosto plavale mimo piranske Punte. Lovili so jih s tunolovkami tako stari Pirančani kot slovenski ribiči iz Križa pri Trstu, kar tedanje čase lepo dokumentira Ribiški muzej Tržaškega Primorja,« nam o muzeju, ki sta ga pred leti ustanovila in v Križu odprla Franco Cossutta in Bruno Volpi Lisjak, pove piranski ribič Dušan Kmetec. In ne pozabi dodati, da sta bili vse do druge svetovne vojne tudi v piranskem mandraču privezani dve tunolovki.
V Križu so imeli izvidnico (»kolnarje«), ki so z vrha hriba nad morjem opazovali morje. Če je priplavala jata tunov, ki je štela manj kot 20 tunov, so jo spustili, saj se ni izplačala velika akcija z razvitjem in spuščanjem velike mreže iz čolnov. To je bil namreč poseben, tako imenovani slovenski način ulova tunov, z več kot 500 metrov dolgo vlečno mrežo trato.
Takšna jata, ki jo je posnel rekreativni ribič tokrat pred Piranom, bi bila še kako vredna truda. »Ribiči zadnjih deset let spet pogosteje opažamo te jate v našem morju. Pridejo najraje aprila in maja ter septembra in oktobra, ko je v morju veliko mladih sardel in drugih drobnejših plavih rib. Tuni so izjemno spretne in hitre roparice. Plavajo hitreje, kot lahko pluje ribiški čoln,« pove Kmetec.
Razlogov za tako živahno morje je več. Tržaškemu zalivu je s stališča popravljanja ribjih staležev zelo pomagalo dejstvo, da so pred osmimi leti povsem ustavili delo dveh največjih slovenskih ribiških ladij (Riba 1 in Riba 2), ki sta s pelagično vlečno mrežo v paru bili nesorazmerno preveliki za razmeroma plitvo morje. Polovili in uničili sta veliko preveč življenja, kot je bilo to okoljsko smotrno. Letos je k čistejšemu morju v severnem Jadranu pripomogla zaustavitev dela industrije v severni Italiji, pa tudi manjša količina padavin, ki je zmanjšala gladino rek in s tem dotok škodljivih snovi v morje. Ta petek pa je k živahnejšemu morju veliko prispevala polna luna.
Slovenija bi lahko dobila tunolovno kvoto, toda ...
Od vstopa Slovenije v EU naši ribiči ne smejo več loviti tunov. Menda bi bil strošek nadzora in izpolnjevanja zahtevne evropske birokracije precej višji od zaslužka z ulovom. Tako razlagajo poznavalci ribištva, ki svetujejo slovenski državi, ko nanese beseda o možnostih, da bi si Slovenija pridobila vsaj majhno pravico, majhno tunolovno kvoto. Tuni, ki veselo plavajo in se redijo v slovenskem morju, bodo prej ali slej končali v mrežah italijanskih ali še prej hrvaških ribičev. Slovenski ribiči pa bi bili sposobni na leto uloviti kvečjemu nekaj deset tunov, v najboljšem primeru torej nekaj ton teh rib. To je številka, o kateri se resne ribiško razvite države niti ne pogovarjajo. Toda prav ulov tunov je sestavni del tradicije in nekakšen spomenik, ki bi moral imeti podobno veljavo, kot jo ima vsak spomenik. Če seveda razumeš, zakaj tudi ribiči in njihov posel zaslužijo spoštovanje.
Tun kot trofeja podvodnega ribiča. FOTO: Reuters
Lov na tune tudi kot turistična atrakcija
Lov na tune bi bil seveda lahko tudi velika turistična atrakcija. V zadnjih letih so najbolj strastni slovenski športni ribiči skupaj s športnim društvom Skuša iz Lucije večkrat organizirali tekmovanje v lovu na velike ribe (big game fishing). In pred nekaj leti so v enem od teh tekmovanj imeli kar lep izkupiček. Šest tunov, tri modrulje in pet velikih morskih golobov. Ta ribolov je še najmanj neprijazen, saj ribo samo privlečejo k čolnu, fotografirajo, izmerijo in izpustijo. Uporabijo pa takšne trnke, ki se v mesecu ali dveh povsem razgradijo. Ker Slovenija nima ribolovne kvote, so jo morali tudi za ta primer pridobiti pri Hrvatih in loviti v mednarodnih vodah.
