Twiggy ali ko so tiho jagenjčki

Navdihujoča so lahko okolja in uničujoča prav tako. Iz nas potegnejo najboljše ljudje, a najhujše tudi. Enako počnejo živali.

Objavljeno
14. september 2019 06.00
Posodobljeno
14. september 2019 06.00
Pogledaš mačko, in si misliš svoje ... Foto: Reuters
Ves čas se pomikamo med ogledali. Kaj ni tako, da nam jih na vsakem koraku nastavlja življenje: zato, da bi se vsaj tu in tam ogledali v tujih pogledih, in ne le v tistih zrcalih, ki jih na svoje stene obešamo sami? Gledano med skrajnostmi nas nekatere oči dvigujejo – tudi med visoke oblake –, druge ponižujejo – če se da, še globlje od dna –, tretje pa iskrivo navdihujejo. Recimo oprezne živalske oči.

Francoski pisatelj in scenarist Didier Decoin, ki je hkrati ugledni član in generalni sekretar prestižne Goncourtove akademije, je velik literat, ki ob robu pogovora o letošnji romaneskni »naj« beri za nagrado goncourt rad simpatično poklepeta tudi o svoji ljubki Twiggy. Pred dnevi, ko sem ga poklicala v prekrasno Normandijo, je mačka menda gledala skozi okno, zanimalo jo je, kaj se dogaja na vrtu, sploh po ptiču, ki je nekaj zobal po trati, jo je skominalo. »Twiggy [ima svoj profil na instagramu] mi veliko pomaga pri delu. Zame je njena prisotnost nadvse pomembna. Pomirja me in ob njej se mi porajajo zanimive ideje. Kadar literarno obtičim in ne vem, kako naprej, jo pogledam, in inspiracija se zlagoma povrne.« Kakor da je v njenem pogledu nekaj, kar poveže pisatelja z globokim samim seboj – in potem prijateljsko letita na oblaku ustvarjalnosti.

Navdihujoča so lahko okolja in uničujoča prav tako. Iz nas potegnejo najboljše ljudje, a najhujše tudi. Enako počnejo živali, psi in mačke, hrčki, želve in ribe ter v zadnjem črno-belem javnem času sploh volkovi. Zakaj se zdi, da medtem ko zveri napadajo v krdelu, nihče ne brani ovac v čredi, a so tako ljubko mehke in pohlevne, zlasti črne pa nadvse zanimive?
Verjetno zato, ker so jagenjčki po prabožje žrtveni ..., vsaj kadar je posredi človek.

Ves čas se premikamo med ogledali. Kaj najboljšega v sebi vidimo, ko nam ga nastavi domača mačka, kaj, ko je to požrešni volk, in kaj, ko ponižno bleja ovca ...