Ubrzdali Madonninega konja v Sintri

Žival ne sodi v palačo, pravijo v Sintri, zato zvezdnica odhaja iz Portugalske.
Objavljeno
05. april 2019 12.22
Posodobljeno
05. april 2019 12.22
Skladatelj Richard Strauss je v slikoviti palači Pena prepoznal presežek ekstravagance in pravljičnosti. Foto: Reuters
Ni mogoče kupiti vsega, tudi ljudje, ki se imajo (zato ker jih množice imajo) za polbogove, k sreči ne morejo tega. In zato ni vsemogočna niti rdečih preprog vajena Madonna.

Če gre verjeti medijskim zapisom, ki izvirajo iz Portugalske: začetno novico so objavili pri Correio da Manhã, je razvpita boginja popa v zadnjem času slabe volje. Tako zelo je nasršena, da se bo, kot je napovedala, po dveh letih življenja v Lizboni preselila nazaj v ZDA, v New York. Razlog: Portugalci ji ne dovolijo, da bi za potrebe glasbenega spota – za pesem Indian Summer – na konju kopitljala po palači Quinta Nova da Assunção v portugalskem zgodovinskem biseru, prečudoviti Sintri. Potem ko je palačo, ki izvira iz 19. stoletja, menda že najela in se je snemanje začelo (poleti naj bi izdala nov album), so na občini, ki je lastnica posestva, določili nekatere pogoje. Med drugim so neizpodbitno prepovedali vstop živalim, torej tudi konju, ki bi lahko razdejal dragoceni pod in zidovje.

Čeprav je umetnica pritiskala na svojega agenta, naj poskrbi – baje celo pri portugalskem predsedniku vlade, socialistu Antóniu Costi –, da bo lahko v atriju palače snemala s konjem, je pri županu Sintre naletela na zid. Basílio Horta, prvi mož zgodovinskega mesteca, ki ga vsak dan oblegajo množice turistov, vztraja, da je kulturna dediščina od vseh ljudi in ne le od tistih, ki mislijo, da si lahko z denarjem kupijo vse. Madonna, ki se je v Lizbono uradno preselila zato, da bi njen sin David obiskoval nogometno šolo Benfice, je zdaj javno jezna, češ, kaj vse je že naredila za Portugalsko in bi še postorila – tudi reklamno za Sintro, denimo –, ta pa je precej nehvaležna ...

image
Mistični trenutki palače Pena. Foto: Reuters


Sprva so bili Portugalci seveda veseli in ponosni, da je bogata zvezdnica za svoj novi dom izbrala palačo Ramalhete v Lizboni. Čeprav so vedeli, da bi ob sinovi strasti do nogometa lahko bil razlog za selitev na prekrasni rob Pirenejskega polotoka tudi bolj pragmatične narave: denimo zlati vizumi, ki jih uradna Lizbona podeljuje tujcem v zameno za investicije ali nakup nepremičnine nad pol milijona evrov, ali še druge davčne ugodnosti. A še mnogo bolj kot na vihravo pevko, ki jo je veter prinesel na Portugalsko in jo bo očitno od tam že kmalu odnesel, so Portugalci ponosni na Sintro nedaleč od Lizbone, kjer je svetovno znana diva hotela snemati ... Kaj tudi ne bi bili, ko pa je mesto tako čarobno: nekoč je bilo poletno pribežališče portugalske kraljeve družine, tudi magnet za bogato evropsko aristokracijo, danes pa je prva turistična destinacija za domačine in tujce.

Prijatelja Paul in Paula živita v »spodnjem«, novejšem delu Sintre s prekrasnim pogledom na staro mesto, dvignjeno na gozdnatem hribu. Ko pade noč, se skozi stekleno steno dnevne sobe zazreta v prečudovito osvetljeno palačo Pena in se prepustita mističnosti trenutka: da ju nagovori prastara lepota. Kaj vse vidita? Kaj vse slišita? Kaj potem povesta?
Sintra je fantastična, zaradi kraljevske preteklosti, zaradi miru, zaradi romantično-melanholičnih prizorov narave in zaradi palač, kot so še Nacionalna palača, Monserrate, malone ekscentrična in okultistična Quinta da Regaleira, tudi mavrski grad, še kapucinski samostan, domala skrit v evkaliptovem gozdu ...

image
Madonna očitno težko prenese, da ji kdo oporeka, kakor so to storili Portugalci. Foto: Reuters


Posebna je tudi zaradi meglic in kopastih oblakov, ki se redno zbirajo nad hribovjem Serra de Sintra: človeka pahnejo v sanjarijo. Zato ne more čuditi, da so se tudi v preteklosti v Sintro kot simbol (portugalskega) literarnega romanticizma zagledala mnoga umetniška imena: od lorda Byrona in Henryja Fieldinga do pravljičarja Hansa Christiana Andersena, denimo, ki je v mestecu ugledal kanček rodne Danske, čeprav sta se mu zdela prepoznavna kuhinjska dimnika narodne palače (Palácio Nacional de Sintra) podobna steklenicama šampanjca.

Podobno je privlačila tudi teozofe kot, denimo, znanega angleškega črnomagijca Aleisterja Crowleyja, ki se je leta 1930 prav v Sintri, menda izjemni za okultistične obrede, srečal s portugalskim poetom Fernandom Pessoo. Kot se je ohranilo, sta potem nedaleč stran, v letoviškem Cas­caisu, na morski pečini Boca do Inferno (Peklenska usta) uprizorila Crowleyjev samomor. Smrt je po pesnikovem kriku na pomoč ažurno zabeležilo tudi časopisje, potem pa čez tri tedne le uvidelo prevaro: Crowley je v Berlinu »vstal od mrtvih«, zadovoljen nad uspešno samopromocijsko akcijo. ... Nič manj strastno se je v ta v čarobni konec, kakšne pol ure oddaljen od Lizbone, zagledal še skladatelj Richard Strauss, ki je v slikoviti palači Pena prepoznal presežek ekstravagance in pravljičnosti. Nič kaj drugače ne čuti danes Sintre marsikdo, ponosni domačini, kakršna sta Paula in Paul, ravno tako ne. Zato pa je tudi kot posrečen, skorajda nadrealistični preplet zgodovine in fantazije, treznosti in norosti, pod Unescovo zaščito ...

image
Portugalci ne dovolijo, da bi Madonna na konju kopitljala po palači Quinta Nova da Assunção. Foto: Reuters


Lizbončan Fernando Pessoa je Sintro, kamor se je proti koncu življenja umaknil vsak konec tedna, označil »za nos Evrope, katere obraz je Portugalska«. Primera je posrečena, stara celina ima čeden obraz. Morda želi sedanji župan Basílio Horta iskreno ohraniti še druge plati lepega življenja. Kot je dejal, si tega, kar se je utrnilo Madonni, kakšen domačin, Portugalec, gotovo ne bi drznil predlagati, še manj zahtevati: »In jaz jemljem enakost med ljudmi strogo resno.« Naj traja ta lepota človeka nad denarjem, zdaj neredki proti svetovni zvezdnici prikimavajo županu; če je res mišljeno odkrito, da niti polbogovi ne morejo do vsega ... Sploh ker Sintra ne potrebuje reklame.