Pred novim šolskim letom so iz Unicefa Slovenija spomnili, da se z začetkom pouka lahko pojavijo ali poglobijo stiske otrok in mladostnikov. In da, če potrebujejo pogovor ali pomoč, jim je v 120 krajih po Sloveniji na voljo 1062 Unicefovih varnih točk, ki delujejo tako v mladinskih centrih kot na policijskih postajah, trgovinah, knjižnicah, lekarnah, mestnih avtobusih ter celo pri vulkanizerjih. Pa jih otroci poznajo dovolj dobro? Kolikokrat tam sploh poiščejo pomoč?

Na Unicefu Slovenija pravijo, da njihove varne točke vsako leto obišče več sto otrok. Lani so sprejele tudi otroke in mlade, ki so se znašli v resnejših težavah zaradi nadlegovanja, vrstniškega nasilja, težav v domačem okolju ali z duševnim zdravjem (če ugotovijo, da potrebujejo strokovno pomoč, pokličejo pristojno institucijo), a tudi v lanskem šolskem letu so se k njim zatekli večinoma otroci, ki so jih pestile manjše stiske.

Zaradi klica staršev, čakanja na prevoz domov in izgubljenih ključev, pa tudi zato, ker so potrebovali pomoč pri domačih nalogah in učenju, kozarec vode ali obliž. Nekateri so prišli tudi na pogovor, po nasvet, spodbudo ali bolje spoznat, kaj nudijo.

O varnih točkah jih največ prvič sliši v šoli, nekateri najbližje v soseščini obiščejo z učiteljem, drugi jih spoznajo med dnevi dejavnosti, med obiski policistov v šolah, pa tudi od staršev, iz medijev, na različnih dogodkih. Za mlajše so v zadnjih letih pripravili interaktivne zemljevide, s pomočjo katerih obiskujejo varne točke v svoji okolici, v vsaki prejmejo žig.

Ko jih zberejo pet, prejmejo nagrado. Koordinatorka projekta Varne točke pri Unicefu Slovenija Eva Kržišnik Janša je poudarila, da vsak vstop v varno točko zahteva tudi otrokov pogum, da spregovori o težavah. Po njihovih opažanjih je vse več otrok, ki se v varne točke zatečejo zaradi duševnih težav in stisk. Zato skladno s tem prilagajajo obseg in vsebine izobraževanj tistim, ki jim na varnih točkah pomagajo.

Najprej v Novi Gorici, zdaj v 120 krajih

Prve varne točke so vzpostavili pred 23 leti po vzoru dobre prakse iz Italije. Tedaj je Nova Gorica postala prvo otrokom prijazno Unicefovo mesto v Sloveniji. »Sčasoma smo presegli italijanski model, ki je bil namenjen preprečevanju vrstniškega nasilja, saj varne točke pri nas delujejo kot podporne točke na poti iz šole domov oziroma ko so šole zaprte in staršev še ni doma,« je pojasnila sogovornica.

Dodala je, da varnih točk v taki obliki, kot jih imamo v Sloveniji, ni nikjer, smo tudi edina država na svetu, v kateri je med temi tudi parlament. Mednje med drugim štejejo tudi avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa in mestni avtobusi v Novi Gorici, mobilna varna točka na Pikinem festivalu v Velenju ter celo vulkanizerski servisi. Na 1062 točkah v 120 krajih po državi je tako otrokom in mladostnikom na voljo več kot 3000 usposobljenih zaposlenih.

O Unicefovih varnih točkah otroci največ izvedo v šoli, nekateri najbližje v soseščini obiščejo z učiteljem, drugi jih spoznajo med dnevi dejavnosti, med obiski policistov v šolah, pa tudi od staršev, iz medijev, na različnih dogodkih. FOTO: Jure Eržen

Katere institucije in poslovalnice sploh lahko postanejo varne točke? Pri Unicefu Slovenija najprej izvedejo analizo stanja in potreb v lokalnem okolju, pri čemer je pomembno tudi to, da otrokom in mladostnikom starši niso vedno časovno ali lokacijsko na voljo za odziv. Izbor potencialnih varnih točk pripravijo v sodelovanju z lokalno skupnostjo, pri tem pa upoštevajo tudi predloge otrok. Ti običajno izbirajo prostore, ki so jim že tako (po)znani: policija, knjižnice, trgovine ...

»Prostor mora izpolnjevati tudi določene kriterije: mora biti javno dostopen in primeren za obisk otrok tako glede na lokacijo in odpiralni čas kot vrsto storitve in poslanstvo. Vodstvo mora podpirati sodelovanje v projektu in mora imeti zaposlene, ki so pripravljeni sodelovati pri projektu,« je naštela Eva Kržišnik Janša.

Zanje izvedejo usposabljanje, opolnomočijo jih za pogovor z otrokom v stiski, kako z njim vzpostaviti stik, ga pomiriti, in s smernicami za napotitev na pristojne institucije. Tudi pozneje se ravnajo po Unicefovih protokolih in navodilih.

Mreža, ki poskuša zajeti čim več otrok

V Celju so prvi varni točki odprli leta 2004, in sicer v javnem zavodu Socio in projektni pisarni Celje Zdravo mesto, že leto zatem so se jim pridružile še nekatere druge točke, trenutno jih je 16. Med njimi so Celjski krizni center za otroke in mladostnike, policija in zdravstveni dom, knjižnica, večgeneracijski center, muzej novejše zgodovine, mladinski center, dom starejših, pa tudi trgovine.

Koordinatorka mreže varnih točk v Celju Tanja Peček iz Socio – večgeneracijskega centra je poudarila, da je težko razmejiti, na kateri točki najpogosteje iščejo pomoč, saj jih tudi sicer obiskujejo zaradi njihovih drugih programov. Pomembno se ji zdi predvsem, da vse te točke tvorijo sistem, ki na različne načine podpira otroke in mladostnike.

»Tako jih vsi skupaj lahko zajamemo čim več, vsakega otroka po svoje in skladno z njegovim življenjskim slogom. Velik pomen varnih točk je tudi v spodbujanju nenasilja in prenosu informacij, kako podpreti otroke in mladostnike. Gotovo pa so varne točke med njimi zelo znane, zanje so vsi nekje že slišali,« je povedala.

V lanskem šolskem letu so se na točke zatekli otroci, ki so jih pestile manjše stiske. Zaradi klica staršev, čakanja na prevoz domov in izgubljenih ključev, pa tudi zato, ker so potrebovali pomoč pri domačih nalogah in učenju ... FOTO: Jure Eržen

Na njihovo točko največkrat pridejo, ko si želijo poklicati starše, preveriti, kdaj imajo avtobus, malo poklepetati z zaposlenimi, občasno pa tudi zaradi težav, povezanih z nasiljem v domačem okolju ali šoli, v zadnjem času vse pogosteje zaradi nasilja na spletu.

V Trbovljah je najbolj prepoznavna varna točka zavod za mladino, šport in turizem. »Mladi se na nas obrnejo ob večjih čustvenih izzivih, v zahtevnejših obdobjih, ob izgubah, zaradi domačega ali vrstniškega nasilja, pomanjkanja motivacije in smisla ter stisk, povezanih s samopodobo,« je naštela tam zaposlena socialna pedagoginja Tjaša Golob, tudi koordinatorka trboveljske mreže varnih točk na področju psihosocialnega svetovanja.

Mladi jim povedo, da njihovo zaupanje izhaja prav iz dostopnega in neformalnega okolja, v katerem je čutiti utrip skupnosti dobronamernih ljudi. Mladinski center je poln aktivnih mladih, mladinskih voditeljev ter mladinskih delavcev.

»Dodana vrednost naše varne točke je anonimna individualna psihosocialna svetovalnica, ki smo jo kot delovno mesto vzpostavili s pomočjo občine, ko smo zaznali naraščanje števila mladih v stiski. Zavedati se je treba, da je pomemben varovalni dejavnik predvsem vključenost v skupnost, četudi ob skupinski peki palačink,« je poudarila Tjaša Golob.

Tudi pri trgovcu Lidl Slovenija, ki se je v mrežo varnih točk vključil leta 2014, kot del lokalne skupnosti čutijo odgovornost, da prispevajo k ustvarjanju varnejšega okolja za otroke in mladostnike. Njihovi zaposleni v vseh 68 trgovinah po Sloveniji so usposobljeni za pomoč otrokom.

»S sodelovanjem v mreži Unicefovih varnih točk si želimo pokazati, da nam je mar za otroke, hkrati krepimo zaupanje in povezanost z našimi kupci ter širšo skupnostjo,« so utemeljili svoje razloge. Med zadnjimi, ki so se pridružili varnim točkam, bilo je v lanskem šolskem letu, je osrednja kulturna institucija Cankarjev dom. Po besedah tamkajšnjega koordinatorja Stojana Veneta so prav tako pristopili zaradi družbene odgovornosti in pozitivne note projekta.