Univerzum Helmuta Newtona

Stota obletnica rojstva mojstra provokacije, ki je erotiko in voajerizem vpeljal v mainstream modne fotografije.

Objavljeno
15. maj 2020 12.00
Posodobljeno
15. maj 2020 12.06
Helmut Newton, Yves Saint Laurent, francoski Vogue, Paris, 1979               Foto © Helmut Newton Estate
»Moja največja ljubezen je seveda fotografiranje. Ko sem svojo bodočo ženo zaprosil za roko, sem ji rekel, fotografiranje bo vedno moja prva ljubezen, ti boš pa moja druga,« je svojo strast opisal Helmut Newton, eden največjih fotografskih mojstrov 20. stoletja. 31. oktobra bo minilo sto let od njegovega rojstva.

V otroštvu plah deček iz premožne nemške judovske družine, ki se je, kot je nekoč izjavil sam, bal vsega in vsakogar, a so ga že takrat zanimali ženske, plavanje in fotografija, je v času seksualne revolucije 60. in 70. let s svojimi hiperseksualiziranimi in kontroverznimi podobami porušil pravila tradicionalne modne fotografije. Njegove voajeristične fotografije močnih žensk so ujele novo razpoloženje in bile dokaz, da je modna fotografija lahko nekaj več kot le lep posnetek. Golota je postala mainstream, njega pa so se prijele oznake »markiz de Sade 35-milimetrskega filma«, revija Time ga je imenovala za »kralja sprevrženosti«, nad njim so rohnele feministke, a sam je golo kožo razumel kot simbol ženske moči in nadzora.

»Prikazoval je ženske, ki prevzamejo vodilno vlogo, namesto da bi ji sledile; ženske, ki ljubijo kadarkoli in kogarkoli same hočejo in tako, kot one hočejo; ženske, polne zdravja in živahnosti, ki uživajo v sijaju in vitalnosti svojih teles, nad katerimi imajo nadzor le one same,« je njegovo delo povzela ​​Françoise Marquet, avtorica knjige Helmut Newton: Work (Taschen, 2001). Pomemben vpliv na njegovo ustvarjanje pa je imelo bližnje srečanje s smrtjo, decembra 1971 je v New Yorku doživel srčni infarkt. Ko je zapustil bolnišnico, je vse na novo premislil in se odločil, da bo fotografiral samo še za denar ali užitek. Odrekel se je modi in se prepustil fotografiranju nagic, toda kmalu ugotovil, da je to še bolj dolgočasno kot oblačila. Vrnil se je k modi, goloto pa vključil v modno fotografijo. A svoje sodelovanje z revijo Playboy, ki ga je začel v začetku sedemdesetih, nadaljeval še tri desetletja.

image
Helmut Newton, avtoportret, Monte Carlo, 1993                      Foto © Helmut Newton Estate

 

Sredi ulice Rue Aubriot


Nemška manekenka Vibeke Knudsen, s katero je ponoči, sredi pariške ulice Rue Aubriot, leta 1975 posnel eno svojih najbolj ikoničnih fotografij Le Smoking, je tri desetletja zatem, ko se je z BBC Four podala na poustvaritev fotografije, dejala, da je bila pri delu z Newtonom vedno nekakšna distanca. »Vsekakor je bil mojster in vsi okoli njega so bili zadovoljni, dal nam je napotke. Če nas je bilo več, nas je uglasil.« »Se vas nikoli ni dotaknil?« »Ne, to ga ni zanimalo. Tudi ko si bil v črnem perilu tik ob njem in razgaljen, ni bilo nič,« je povedala. Priznala je, da je tudi sama vedela, da je fotografija, ki po mnenju nekaterih premore weimarsko ozračje iz Newtonovega otroštva v Berlinu, posebna. »Občutek je bil, kot da sem v nekakšnem mehurčku ... Samo nekaj ljudi je bilo na cesti in zdelo se je, kot da se je ustavil čas. Bila je čarovnija, nekakšna črna čarovnija,« se je spominjala. Noč zatem je posnel še eno fotografijo, na kateri je skrbno počesano Vibeke Knudsen v črnem kostimu dopolnila še lepotica v Evinem kostimu.

Newton, ki je bil barvno slep, je redko delal v studiu, raje je snemal v hotelih, bazenih in seveda na ulicah.


Fotografija, ki je opevala predvsem prelepo krojeno obleko Yvesa Saint Laurenta, ki si jo je močno želela tudi Knudsenova, a je ni dobila, je bila objavljena v francoski izdaji Vogua. Povzela je tudi esenco Newtonovega poznejšega ustvarjanja, ki je bilo desetletja zatem veliko vredno. Samo to fotografijo (v lasti Vibeke Knudsen) so leta 2007 na dražbi pri Christie's prodali za 78.000 ameriških dolarjev.

Pri francoskem Voguu so mi dovolili, je dejal v intervjuju pred leti, da sem naredil, kot sem želel, in tako je v petih letih njegov avtorski izraz postal mednarodno prepoznaven. Toda v 60. in 70. letih modne revije še niso bile tako zelo odvisne od oglaševanja, vladala je večja uredniška svoboda, potem pa so oglaševalski interesi začeli vplivati tudi na umetniški izraz, je z obžalovanjem govoril sredi 90. let. Veliko je sodeloval z ameriško, italijansko in nemško izdajo Vogua, samo za slednjo je posnel 64 naslovnic, delal je tudi za Marie Claire, Elle in Queen, v njegov fokus so stopile mnoge znane osebnosti, med njimi celo politiki; nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher in nekdanji predsednik francoske nacionalne fronte Jean-Marie Le Pen. Četudi ga največkrat povezujemo z modo, je sam poudaril, da mu je bilo zelo všeč fotografirati tudi za supermarkete, industrijo, pnevmatike ... Leta 1986 je posnel jubilejni, 50. Pirellijev koledar.

image
Helmut Newton, Iman, hotel Negresco v Nici, ameriški Vogue, 1989 Foto © Helmut Newton Estate


Uporniška Bernie

Edina, ki se je menda drznila postaviti Helmutu Newtonu po robu, je bila slovenska manekenka Bernarda Marovt, vsaj tako je povedala v intervjuju pred časom za Onoplus. Ko so jo poklicali, da jo Newton želi za kampanjo, v kopalnici, v kadi, golo, je rekla, da je to ne zanima, in jih osupnila. »Čez nekaj časa so me spet poklicali na sestanek, stal je tam, obdan s polno ženskami. In ko sem prihajala, se je že od daleč drl, zdaj pa prihaja ženska, ki noče delati z mano! Ne da nočem delati z vami, nočem se slikati gola. Postal je ves rdeč v obraz. Pa vi veste, kdo sem jaz?! Jaz pa sem ga pogledala v oči in mu mirno rekla: Pa vi veste, kdo sem jaz? (Smeh.) Takrat je čisto ponorel: Ven! Takoj ven! In sem šla. Čez čas pa me spet pokličejo: Gospod Newton vas vabi.«

In je šla. Postavil jo je po njenih besedah v povsem stisnjeno dolgo črno obleko, zaprto od vratu do tal, vrtoglavo visoke pete, klečati je morala na enem kolenu, na ploščicah, gledati nazaj in gor, kjer je stal on, jo gledal navzdol in zahteval, naj se ne premika. »Si predstavljate, koliko časa lahko zdržiš v tem položaju? On pa je z vsemi klepetal, videl je, da trpim, pa nič. Na jok mi je šlo, vstala sem in odšla, a so za mano pritekli asistenti in me prepričali, da sem se vrnila. Tisti dan smo sicer nadaljevali in končali delo, a se na koncu nisva niti pozdravila. Pa tu še ni bilo konec. Spet klic, tokrat povabilo v njegovo hišo v Monte Carlo. In sem šla. Ko sem stopila pred njega, me je pogledal: Hočem, da se slečeš. Ne, sem rekla. Spet je ponorel, še vedno ni prenesel moje trdnosti. A smo vseeno delali, slikala sem se oblečena, s čevlji, fantastično. Ko sem šla, se je vseeno zdrl na svojo ekipo. In konec? Po nekaj letih sva se srečala v Monte Carlu, objel me je, ves prijazen: Bernie, ti si bila zame najboljši model. (Smeh.) Ja, takšna je bila ta najina igra. Me je pa izbrusil!«


»Moj fotoaparat je način, s katerim lahko pokažem svoj univerzum, svet, kot ga vidim sam, čeprav v resnici ni čisto tak. Toda vse moje fotografije so osnovane na resničnosti, na zgodbah, ki sem jih prebral v časopisu, tudi na časopisnih fotografijah, aktualnih dogodkih, na moje delo zelo vplivajo filmi, slike, literatura,« je poudarjal velik oboževalec francoskega fotografa madžarskega rodu Brassaïja, znanega po dokumentiranju berlinskih in pariških ulic v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi nemškega fotoreporterja Ericha Salomona. Tudi Newton, ki je bil, mimogrede, barvno slep, je redko delal v studiu, raje je snemal v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Njegova serija Big Nudes iz osemdesetih let tako ostaja redek primer studijskega dela, za katero so ga navdihnile fotografije teroristične tolpe Baader-Meinhof, ki jih je posnela nemška policija.
 

Prvi fotoaparat za žepnino


Prvi fotoaparat si je kupil za žepnino pri dvanajstih letih in že kot mladca ga je privlačila noč. Tako je prvič šel fotografirat na podzemno v Berlinu, in ko je izstopil iz podzemlja, je opazil radijski stolp, ki ga opisuje za svojo prvo fotografijo. Nekaj let pozneje je bilo povsem jasno, da se ne bo pridružil družinski tovarni gumbov; postal je vajenec mojstrice portretov, aktov in mode, nemške judovske fotografinje Else Neuländer Simon, bolj znane kot Yva, ki je pozneje življenje končala v koncentracijskem taborišču.



image
Helmut Newton, Ballet de Monte Carlo, 1992 Foto © Helmut Newton Estate


Medtem ko so Newtonovi starši pred nacizmom leta 1938 prebežali v Južno Ameriko, je Helmut odplul na Kitajsko in se izkrcal v Singapurju. Tam je kratek čas delal za časnik The Straits Times, leta 1940 pa je odšel v Melbourne. Pet let je služboval v avstralski vojski, v Avstraliji je spoznal tudi svojo ženo June Brunell, prav tako fotografinjo, z umetniškim imenom Alice Springs. »Zelo živo se spominjam, kako sva se spoznala. Dekle, ki je v mojem studiu retuširala, mi je dejala, da je njena prijateljica igralka in da si želi dodatnega zaslužka. Vstopila je June, ki je bila zelo lepa, rekel sem ji, kar bi rekel vsak mlad fotograf: naj se vrne ob sedmih, da bom posnel poskusne fotografije. Bila je prva igralka, ki sem jo kdaj spoznal,« je živo pripovedoval še nekaj let pred smrtjo.

Življenje Helmuta Newtona se je končalo 23. januarja 2004, umrl je za posledicami prometne nesreče. Ko se je vračal iz razvpitega hollywoodskega hotela Chateau Marmont, je izgubil nadzor nad svojim kadilakom in trčil v steno. Slavni modni oblikovalec Karl Lagerfeld je njegovo slovo v New York Timesu pospremil z besedami, da je »bila to njegova zadnja fotografija«.

Jubilejno leto

Na sedežu fundacije Helmut Newton na Jebensstraße 2 v Berlinu je do 20. septembra odprta razstava Body Performance, serija precej neznanih fotografij, ki jih je Newton v več letih posnel s plesalci baleta Monte Carlo in so bile namenjene za gledališke liste in posebne publikacije. Baletnike je popeljal na tamkajšnje ulice, stopnice pred znamenito igralnico, v bližino zasilnega izhoda teatra, goli so mu pozirali tudi pri njem doma. Ker njegova fundacija želi ohranjati fotografsko umetnost živo, so tudi k tej razstavi povabili sodobne fotografe, v delih katerih se kažejo stične točke, razstavo pa si je v času epidemije mogoče pogledati v 43-minutnem filmu ob razlagi direktorja in kustosa Matthiasa Harderja. V začetku oktobra napovedujejo odprtje razstave America 1970s/80s. Te dni so v Muzeju Ernst Barlach v mestu Wedel pri Hamburgu pripravili pregledno razstavo njegovega ustvarjanja, v katero je vključena večina strani iz znamenite knjige Helmut Newton: Sumo, monumentalne knjižne izdaje iz leta 1999, ki je izšla pri založbi Taschen. Že naslov Sumo izpričuje izjemen format knjige, ki meri dobrih 50 x 68 centimetrov.