Večer, preden se je Gisèle Pelicot za vedno spremenilo življenje

»Mizo za zajtrk vedno pripravim že večer prej. Razporedim skodelice, krožnike, pogrinjke, prtičke, pa tudi med in kozarčke marmelade. Zdi se mi, kakor bi tako premostila noč, ki sem se je od nekdaj bala, kot bi napovedala harmonijo naslednjega dne. Potem je treba samo še vzeti maslo, vključiti grelnik in pustiti, da dom prežamejo vonjave po kavi in opečenem kruhu. In vse bo v redu.

Tisti večer sem torej vse pripravila. Iz omare sem vzela celo Dominiquova oblačila. Imenujmo ga Dominique. Sama ga nikoli nisem klicala tako, raje sem imela prisrčne pomanjševalnice, klicala sem ga Doumé, pa tudi Mino, nato nisem več vedela, kako ga imenovati. Rekla sem mu Gospod. Gospod Pelicot. Za čas pisanja najine zgodbe sem izbrala njegovo ime. Pripravila sem njegove hlače iz temnozelenega žameta in rožnato polo majico znamke Lacoste, ki so mu jo podarili otroci. Naslednji dan sva se morala zglasiti na policijski postaji.

Tja naj bi prišla ob pol desetih dopoldne. Zjutraj sva pila kavo in poslušala poročila na RTL. Svetovna pandemija covida-19 je bila v polnem razmahu, zapiralo se je vse več meja. Skozi kuhinjsko okno pred seboj sem opazovala nebo, vreme je bilo lepo in predlagala sem, da se odpraviva na popoldanski sprehod kot upor proti vladnim odredbam in zagotovo tudi kot uteho po jutranjem sestanku. Dominique, ki je sedel pred mano, se ni odzval. Omenila sem, da je 2. november in da moj brat Michel praznuje devetinšestdeseti rojstni dan. Zavzdihnil je, da ne mara novembra, ker to nikoli ni bil dober mesec, s tem je gotovo namigoval na račune in opomine, ki so naju čakali. Moji duhovi in najine finančne težave so za hip obviseli med nama. Toda z njimi sva živela že od nekdaj. In pravzaprav so naju tesno povezovali. Dominique se je šel oprhat, jaz pa sem pospravila mizo. Ko sva odšla, si je nadel suknjič, ki se še zdaleč ni skladal z oblačili, ki sem mu jih pripravila. To sem mu tudi povedala, pa je le skomignil. Z mojim avtom sva se odpeljala proti policijski postaji v Carpentrasu.

Pred dvema mesecema je varnostnik trgovine Leclerc zalotil Dominiqua, medtem ko je tri ženske snemal pod krili. Tedaj sem bila pri najini hčeri Caroline in njenem možu Pierru v Parizu, kjer sem čuvala svojega vnuka do začetka novega šolskega leta, nato pa smo nekaj dni preživeli v njihovi hiši na otoku Ré. Bila sem tam, ko me je Dominique poklical z vročičnim glasom, ki se mi je zdel povsem neznan. Blebetal je, da je izgubil mobilni telefon, da potrebuje kodo za aktivacijo novega, to pa je poslal na moj mobilni telefon. Povedala sem mu jo, toda na lepem se mi je ta sicer metodični in organizirani moški zazdel povsem zbegan. Ko je nekaj dni pozneje prišel pome na postajo, sem opazila, da ima upadel obraz. Po vrnitvi domov je planil v jok. Rekel je, da me noče izgubiti. V hipu sem se spomnila očkove žalosti ob mamini smrti. Moški, ki joče, je v mojih mislih moj oče, ki ihti, jaz pa sem tik ob njem, a ga ne morem potolažiti. In ko sem videla Dominiqua v solzah, sem se zbala, da je hudo bolan in da se je rak vrnil, da bi ga vzel za vedno.

Ko mi je torej nazadnje priznal, da je pred tednom dni naredil neumnost v Leclercu v Carpentrasu, da je snemal ženske pod krili, da je zato pristal na policijski postaji ter da so mu zasegli telefon in računalnik, me je zajela potrtost, a tudi olajšanje. Hudo mi je bilo, ko sem si predstavljala, kako moj mož zasleduje tiste ženske. Misel, da je nekakšen nasilnež, se mi je zdela neznosna, toda to se mi še ni zdelo nepopravljivo – v resnici me je plašila samo smrt.«