Veliki cilji za vsak dan v letu

Osebni dosežki leta 2018: Preteči 7000 kilometrov, hoditi v hribe, prebrati čim več knjig, živeti brez zapravljanja ...
Objavljeno
29. december 2018 06.00
Posodobljeno
31. december 2018 16.14
Boris Ivanović teče vsak dan. Foto Grega Kališnik
Simona Bandur, Tanja Jaklič, Špela Kuralt
Simona Bandur, Tanja Jaklič, Špela Kuralt
Včeraj zjutraj je Borisu Ivanoviću do cilja letos preteči 7000 kilometrov manjkalo 39,3 kilometra. Teče vsak dan. Podobno­ na drugih področjih in vsak po svoje sledijo ciljem naši drugi sogovorniki.

Niti štiri zjutraj ni bila ura, ko je Boris Ivanović stopil iz stanovanja za Bežigradom ter se odpravil na vsakodnevni tek. Po približno 25 kilometrih se je vrnil domov, ne da bi to opazil kateri od družinskih članov. Niti enega teka ni izpustil od 5. februarja 2011, zato težko rečemo, da je tek vsak dan novoletna zaobljuba, vsekakor pa je zaobljuba za življenje.

Ustavila ga niso niti rojstva otrok, niti bolezen, niti poškodba ter z njo peklenske bolečine v ritnici. V povprečju vsak dan preteče 19 kilometrov, kar je več, kot je običajno za tekače njegovega kova. Ker je to vsakodnevna rutina, gredo noge kar same od sebe, sam pa medtem rešuje probleme, v glavnem službene in osebne, je razkril. Čeprav je zaobljuba teku dana in upa, da jo bo lahko brez premora izpolnjeval vsaj do 60. leta, to ne pomeni, da si ob novem letu ne zada ciljev. Ti so v glavnem povezani s tekom. Eden izmed teh je vrniti se k prejšnjim ultramaratonskim podvigom, še bolj konkreten je pri opravljenih razdaljah Poti spominov – želi si, da bi jih bilo spet 52 kot letos.

image
Martina Drobne je sklenila, da bo živela brez smeti. Foto Eva Medved

 

Brez smeti in zapravljanja


Življenju skoraj brez smeti se je zaobljubila Martina Drobne, mlada novinarka iz Zagorja ob Savi. Letos poleti se je odločila, da eno leto ne bo zapravljala. »Preden sem se lotila izziva, sem si postavila nekaj pravil, svojo odločitev sporočila širnemu svetu in šla še na zadnjo 'žurko' (ta je bila naključna). Potem sem zaprla denarnico,« je zapisala na blogu Manj smeti – manj skrbi. Po enem mesecu je ugotovila, da bi zaradi te odločitve morala kdaj živeti na račun drugih, kar ji ni bilo po volji, zato je naposled sklenila, da bo živela s čim manj zapravljanja, kar je pravzaprav skladno z njenim siceršnjim življenjskim slogom.

Še vedno torej pazi, da se ne spusti v nepotrebne nakupe, v vsakem primeru pa že zdaj uporablja oblačila iz druge roke, se izogiba plastični embalaži, če je le mogoče, nakupuje s svojimi vrečkami ... A tudi ona je bila nekoč začetnica; kako je odkrivala, kako preživeti s čim manj odpadki, je mogoče prebrati na blogu, ki si ga je podarila za 24. rojstni dan. Tistega dne, 1. septembra 2016, si je postavila tudi prvi izziv, mesec življenja brez odpadkov. Čisto brez spodrsljajev niti tedaj ni šlo; Martina Drobne jih je odkrito razkrila, bralec pa ob tem lahko spozna, kaj vse v našem življenju so lahko smeti – in kako jih je mogoče uporabiti. Ena izmed zapisanih rešitev v slogu življenja brez odpadkov: »Pet odsluženih trzalic našega kitarista (takrat je še prepevala v bendu, op. p.) sem predelala v obeske za ključe, ki jih bomo razdelili na koncertu.«

image
Nada Mulej se je intenzivno ­posvetila leposlovju. Foto osebni arhiv

Prebrala 304 knjige


Nada Mulej, ki je profesorica slovenistike in trenerka nevrolingvističnega programiranja, se je na začetku leta odločila, da se bo bolj kot strokovni literaturi posvetila leposlovju. Prišla je do fascinantne številke; prebrala je 304 knjige. Je brala vsak dan ves dan? Niti ne, pravi.

»Včasih ti kaka pesniška zbirka vzame uro časa, drugič bereš roman do treh ponoči.« Brala je po navdihu in ne po seznamu knjig. Odšla je v knjižnico in v roke so ji prišli naslovi, za katere je vedela že prej, slišala od prijateljev, prebrala knjižne recenzije. Trenutno ima na nočni omarici tri knjige: Svetlobo v Provansi v hrvaškem jeziku, nemško strokovno delo o couchingu, kot je dejala, in duhovit roman Nisem stara, samo dolgo sem že mlada, ki ga bo morda tudi prevedla, saj govori o poznih srednjih letih, v katerih je tudi sama.

Trenutno ima malo več časa, sicer pa bere vse življenje. Najprej kot deklica, ki je bila do 12. leta edinka in je v knjigah iskala družbo. Potem kot pubertetnica, ki je iskala tolažbo za probleme odraščanja. Pozneje kot mamica, ki je v knjigah iskala pomoč pri negi z dojenčkom in nato odgovore na kompleksna živ­ljenjska vprašanja. Skratka, knjige so njene prijateljice v dobrem in slabem in kot prijateljice jih priporoča tudi drugim. Letos jo je še posebej navdušil Goran Vojnović, njegovo Figo je prebrala trikrat. V zadnjem času se vrača k Paasilinnovemu romanu Ladjar z lepimi stopali. Prebere odlomek, bruhne v smeh in pomisli, da življenje le ni tako zapleteno, kot se zdi.

image
Žiga Bedrač je od mladih nog povezan s hribi. Foto osebni arhiv

 

Vsak dan na hrib


Celjan Žiga Bedrač je od mladih nog povezan s hribi, zadnja leta pa je svojo ljubezen povišal. Dobesedno. Tako rekoč vsak dan je hodil po bližnjih hribih, občasno je šel v visokogorje, konec oktobra pa svoj celoletni trud kronal s trekingom v Himalaji. Pravi, da jo je imel v mislih že dalj časa.

»Oče je Himalajo kot alpinist pred leti precej dobro raziskal, bila pa je vedno moja želja. Vsako leto si sem rekel, da bo že prišel čas tudi za to. Ampak leta tečejo in enkrat sem si moral reči, zdaj pa grem. In sem šel na treking Everest base camp, najbolj zahteven in najbolj kičast. Kičast zaradi razgledov.« Dodal je, da so bili tudi bližnji hribi ustrezna priprava za treking in da je ta bolj psihično kot fizično naporen. »Moraš biti sposoben odmisliti komfort, ki ga jemlješ za samoumevnega, kot je to, da imaš tekočo vodo, stranišče, da si lahko napolniš telefon. V teh štirinajstih dneh zelo dobro razčistiš stvari pri sebi.«

Bedrač je povedal, da je hoja v hribe njegova rutina. »Potreba po hoji je v meni. Če ne hodim, postanem živčen. Sprostim se, si izpraznim misli, prediham se, potem sem s sabo bolj zadovoljen.« Dodal je, da verjetno ne bi bilo enako, če bi moral to početi pod ­prisilo.