Vrnitev tapiserij na Prešernovo 10

Po 40 letih v kraljevi tkalnici v Belgiji prvič očistili tapiserije, ki so del likovne opreme Ravnikarjeve arhitekture

Objavljeno
10. februar 2020 19.50
Posodobljeno
10. februar 2020 19.50
Preden so tapiserije, ki tehtajo od 50 do 80 kilogramov, obesili, so morale po navodilih restavratorjev na ravni podlagi počivati 24 ur. Foto Jure Eržen
Veliko sprejemno dvorano Cankarjevega doma znova mehčajo tapiserije sedmih umetnikov nekdanje Jugoslavije, zasnovane kot del likovne opreme Ravnikarjeve arhitekture. Prvo restavriranje po 40 letih je opravila 130-letna belgijska kraljeva tkalnica (in čistilnica) De Wit, kamor romajo najimenitnejše tapiserije z vsega sveta.

Pobudo za opremo najbolj reprezentativnega prostora s tapiserijami je dal leta 1979 umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik, ki je bil ob ustanovitvi Cankarjevega doma predsednik komisije za likovno opremo. Odločitev so narekovale »monumentalnost in izredne dimenzije združiti z mehkim vtisom topline«, poleg tega so tapiserijo prepoznali kot eno od »tipičnih jugoslovanskih umetnostnih izrazil s stoletja dolgo tradicijo«.

image
To je bil prvi ambient, namenjen stalni predstavitvi jugoslovanske tapiserije najbolj značilnih ustvarjalcev iz vseh republik in dveh avtonomnih pokrajin, ki so jih izbrali na javnem natečaju; iz Slovenije tapiserije Jožeta Ciuhe.


To je bil prvi ambient, namenjen stalni predstavitvi jugoslovanske tapiserije najbolj značilnih ustvarjalcev iz vseh republik in dveh avtonomnih pokrajin, ki so jih izbrali na javnem natečaju; iz Slovenije slikarja in grafika Jožeta Ciuhe. Hrvaška in vojvodinska umetnica Jagoda Buić in Etelka Tobolka, denimo, sta svoji tapiseriji tudi izdelali (Tobolka je izdelala tudi tapiserijo umetnika iz Bosne in Hercegovine Mersada Berberja), preostale štiri pa ljubljanska Dekorativna, ki se je tedaj uveljavila kot eden od vrhunskih izdelovalcev.

To je bil prvi ambient v Jugoslaviji, namenjen stalni predstavitvi tapiserije.
Tapiserije so z Ravnikarjevo arhitekturo del zaščitene ­kulturne dediščine.
Najzahtevnejša za čiščenje je bila tapiserija v naravni barvi volne Jagode Buić.


»Ker iz Črne gore nismo prejeli predloga, smo se odločili, da bomo vzeli značilno tapiserijo njihovega najprepoznavnejšega avtorja, že pokojnega Petra Lubarde. A ko je na vseh koncih primanjkovalo denarja, je bila njena uresničitev zadnja skrb. Je pa med slovenskimi umetniki vladalo veliko nezadovoljstvo, da jim je pripadla predstavitev le z eno tapiserijo, a vrnitev iz te 'jugoslovanskosti' ni bila več mogoča. Tudi zato je nastala zbirka štirih manjših tapiserij slovenskih avtorjev,« je povedal Mitja Rotovnik, dolgoletni direktor Cankarjevega doma, ki je bil v skupini za njegovo likovno opremo. Tapiserije s podpisi Valentina Omana, Vladimirja Makuca, Lojzeta Spacala in Janeza Bernika še čakajo na restavriranje.
 

Moderni materiali velika neznanka


image
Najbolj zahtevno za čiščenje je bilo umetniško in ročno delo Jagode Buić v naravni barvi volne, saj je najbolj tridimenzionalno med vsemi. Zaprašeno površino gub je bilo treba na roke očistiti, tudi sušila se je dlje. Foto Jure Eržen


Za restavriranje velikih volnenih umetnin so se odločili, ker se je v teh letih nabralo kar nekaj umazanije in prahu pa tudi nekaj manjših poškodb, saj so jih na zahtevo najemnikov prostora v teh letih večkrat sneli. »Najprej smo se obrnili na Pokrajinski muzej Ptuj, a ker ne restavrirajo tako velikih, šest krat štiri metre, so nas preusmerili k De Witu v Mechelen. Postopek, ki se je začel lani novembra, je bil zahteven, saj za stoletja stare tkanine vedo, kakšna sredstva lahko uporabijo, moderni materiali pa so veliko večja neznanka. Tapiserije so prestale strojno stepanje prahu in vakuumsko sesanje, pranje ter sušenje, ki je moralo biti čim bolj naravno in je zaradi tega vzelo 14 dni. Nekaj je bilo tudi šiviljskih popravkov,« je povedal Damjan Gorenjc, sicer organizator v razstavnem programu, ki je ob skrbni fotodokumentaciji tudi na daljavo bedel nad dragocenimi kosi.

Najbolj zahtevno za čiščenje je bilo delo Jagode Buić v naravni barvi volne, saj je najbolj tridimenzionalno med vsemi; zaprašeno površino gub je bilo treba na roke očistiti, tudi sušila se je dlje. »Je tudi najbolj zahtevna za obešanje, tehta več kot 200 kilogramov, ostale so težke od 50 do 80 kilogramov,« je pojasnil sogovornik. Restavriranje in čiščenje je stalo 32.000 evrov, ki jih je Cankarjev dom prispeval iz lastnih sredstev, v likovno usklajeno postavitev pa jih je sestavila vodja razstavnega programa Nina Spahić Pirnat. Odslej jih ne bodo več sneli s sten.