Bar Platana ima 50 let: Kako je bilo »vsak dan ob istem šanku«

Priljubljen ljubljanski lokal je skoraj drugi dom za stalno omizje lokalcev, umetnikov, intelektualcev

Objavljeno
13. november 2019 12.00
Posodobljeno
13. november 2019 12.31
Konec 80. let so bar Platana razširili še z bistrojem. Foto Damjan Gale
Pred natanko petdesetimi leti, 13. novembra 1969 ob 16.30, se je v nekdanjem moškem frizerskem salonu na Kongresnem trgu odprl točilni pult bara Platana v historično zasnovanem ambientu po načrtih arhitektke Staše Blažič Gjura in s tem za vedno zaznamoval ljubljansko mestno življenje. V ambientu, ki ga je potem konec osemdesetih let prenovil in z bistrojem razširil arhitekt Boris Podrecca, se mnogi srečujejo še danes. Danes ob 16.30 bodo gostitelji z gosti skupaj nazdravili jubileju.

image
Prvoten ambient je zasnovala arhitektka Staša Blažič Gjura. Foto ZVKDS


»Teh petdeset let je minilo, kot bi bilo včeraj,« pravi član stalnega omizja Janez Bončina - Benč, ki jih je za vedno opisal v pesmi Vsak dan ob istem šanku. Ko so odprli Platano, je »Ljubljana« posedala po državnih lokalih, to pa je bil po zagotovilih ustanovitelja Milana Haceta prvi zasebni lokal pri nas, ki so ga hodili fotografirat iz vse Jugoslavije, vanj so zahajali gostje z vseh koncev, med njimi veliko znanih ljudi, tam so posneli tri filme, čeprav danes nihče ne ve več, katere. Življenje v lokalu so seveda najbolj zaznamovali gostje. Eden od njih, tedanji predsednik Slovenske matice, slavist in poznejši predsednik SAZU dr. France Bernik je zaslužen tudi za njegovo ime.

»Zbrali smo cel seznam predlogov, naposled pa sem stopila do Bernika in ga prosila za nasvet, kako naj poimenujemo lokal. Gospod je preletel seznam, stopil k oknu, se zazrl v park, poln platan, in dejal: 'Kar Platana naj bo.' In tako je tudi bilo,« se spominja Hacetova nekdanja soproga Alenka Hace, ki je postala gonilna sila tega ljubljanskega srečevališča.

image
Platano so konec 80. let prenovili po načrtih Borisa Podrecce. Foto Damjan Gale


​Že od odprtja leta 1969 je bilo lokal nabito poln. Tu je bilo zbirališče ljudi različnih poklicev, od umetnikov, glasbenikov, zlasti iz bližnje filharmonije, slikarjev, kiparjev in igralcev, do študentov in profesorjev pravne fakultete, srednje glasbene in baletne šole in številnih drugih meščanov. Platana je bila tudi naslov, kamor se je bilo treba priti pokazat v novih oblačilih iz Trsta.

​Med nekdanjimi rednimi, a že pokojnimi gosti se Milan Hace spominja tudi arhitekta in profesorja Nika Kralja. »Prišel je okoli 15. ure na kavo, avtomobil je parkiral na trgu. In ko smo nekako razumeli njegov namig, da mu najboljšo kavo pripravi Cvetka, smo, če je le bilo mogoče, uredili tako. Sicer pa smo že od začetka stavili predvsem na odlično kavo,« je poudaril sogovornik. Zgodb in pripetljajev je bilo toliko, da bi jih težko strnili v nekaj stavkov, sta dejala oba, se pa Alenka Hace prav iz začetnih let spominja, kako je, nevešča gostinskega posla, v veliki gneči vprašala goste, kaj bo kdo, pa ji je eden odgovoril: »Od vas nič, samo sprašujete, pa nič ne daste!« Potem mu je naročeno prinesla na račun hiše in tako sta poravnala zapitek.
 

Spomini stalnih gostov


image
Janez Bončina Benč
Foto Igor Modic


Janez Bončina - Benč, glasbenik:

V Platano hodim od leta 1969, je del mojega življenja, tudi operativni prostor, predvsem pa prostor druženja mnogih generacij in profilov. Tu so se rojevale najrazličnejše debate in ideje, tudi moja pesem Vsak dan ob istem šanku, ki je odraz mojega slikarskega opazovanja. Finale songa, ki v resnici velja za vsak lokal in vse čase, pa je bil začetek mojega druženja z Branetom Kastelicem. Platana je vedno bila kot nekakšna mala šola vsega. Bila je drugačna od takratnih lokalov Figovca, Petrička ali Šumija, malo trendovska in malo italijanska, zaradi česar si vsak tudi ni upal stopiti vanj. Ko so te dni obesili vabilo na praznovanje 50. obletnice, se nas je kakšnih sedem, osem poslednjih Mohikancev, ki tam še vztrajamo, zdrznilo, kako hitro je minilo teh pet desetletij. Preblisnilo me je, kaj vse smo doživeli, ušpičili, koga sem tu srečal, kdo vse nas je zapustil … Smo kot kakšna majhna familija, legendarna je bila naša natakarica Cvetka in je še vedno naša Mari, naša stebra obrambe. Če ne bi fantje bili, kot smo bili, bi lahko tudi opazili, kakšne strašne mačke so tja zahajale.

image
Boris Cavazza
Foto Roman Šipić


Boris Cavazza, dramski igralec:

V Platano zahajam od leta 1999, odkar sem se preselil na Kongresni trg 6. Takrat je lokal vzela v najem naša simpatična gospa Mirjam. V tem času sem spoznal veliko ljudi, ki so stalni obiskovalci. Z nekaterimi sem navezal stalno prijateljstvo, z njimi se, kadar mi čas dovoli, še zmeraj srečujem. Včasih je Platana tudi moja »pisarna«, tam velikokrat sklenem kakšen posel ali se preprosto z znanci zaklepetam. Platana je zame sprejemnica in upam, da bo še dolgo ostalo tako.

image
Ksenija Benedetti
 


Ksenija Benedetti, dolgoletna šefinja protokola:

Platana je že kar nekaj let moja izvrstna soseda, ki nam pogosto posodi svojo dnevno sobo, nam skuha kafe ali čaj in ponudi domačo jabolčno pito. V njej domujejo zelo zanimivi »platanarji«, ki ji ostajajo zvesti za večno. Tu so doma in tudi oni so razlog, da je Platana tako zelo živa.



Primož Ekart, režiser:

image
Primož Ekart
Foto Jure Eržen
Kot redni mimoidoči in redni občasni gost, nad lokalom namreč živim in tu dostikrat spijem kavo in imam sestanke s sodelavci, sem postal njegov tihi, a velik oboževalec. Je še edini v centru, ki ima svoje stalno omizje lokalcev, umetnikov, intelektualcev, uslužbencev in vseh njihovih znancev, ki naključno pridejo mimo in se potem za ure dolgo zataknejo v vroče debate o vsem mogočem. Zdi se mi, da so ti pogovori, ki po mojem občutku potekajo že leta in so prekinjeni samo z ritmom spanja, hranjenja in občasnega zdravljenja mačka sogovornikov, tematsko neizčrpni. Zgodbe, ki se pripovedujejo v Platani, so kljub ponavljanju pripovedovalcev ostale sveže in so počasi že prerasle v mite in legende. Mislim, da bi morali ambient Platane spomeniško zaščititi, stalnim gostom pa podeliti nagrade mestne občine. Ko bodo v centru izginili lokali, kot je Platana, bo Ljubljana postala še eden od urbanih disneylandov in Potemkinova kulisa za instantne selfije turističnih množic.

image
Boris Podrecca Ljubljana 12.11.2019 [boris podrecca,platana] Foto Tomi Lombar/delo


Boris Podrecca, arhitekt:

V osemdesetih v Ljubljani ni bilo kot v Milanu, Londonu ali na Dunaju, sam pa sem želel bolj urban lokal in sem hvaležen družini Hace, da je sprejela mojo zamisel. Pri baru in bistroju sem upošteval predvsem miselnost, da je ambient paspartu življenja, v katerem mora biti srečen tako tisti, ki ima 80 let ali pa 15 let.

 

Stalna omizja

Med dolgoletnimi gosti so oziroma so bili še grafični oblikovalec Jani Bavčar, arhitekt Mladen Treppo, zlatar Tomislav Loboda, radijski in televizijski napovedovalec Ivan Lotrič, primarij dr. Borut Kolšek, kiparja Jakov Brdar in Mirsad Begić, pisatelj Andrej Rozman - Roza, dirigent Marko Letonja …