Vse poti vodijo v Dramo

»Ne glede na to, da že dlje časa živim v Sloveniji, mi kot tujki še vedno manjka kulturni del življenja. V domačem okolju razumeš kulturo, humor in običaje, imaš dostop do gledališča in drugih zvrsti umetnosti. Ko prideš v tujo državo, pa ne glede na zanimanje stoji nekakšna pregrada. Nimaš zaupanja in samozaupanja, še zlasti ne jezikovnega, sprašuješ se, ali boš na dogodku ali predstavi kaj razumel, kako se boš počutil, se boš z ljudmi sploh lahko pogovarjal,« dvome tujcev, ki živijo v Sloveniji, povzema arhitektka in oblikovalka Elena Avilova iz Rusije. A potem ko je lani obiskovala program ljubljanske Drame Pot v Dramo, je izgubila te strahove, izboljšala svoje jezikovno znanje in poslej z veseljem zahaja v teater.

Prav ta program ji je pomagal odpreti vrata osrednjega slovenskega gledališča oziroma je pripomogel, da gre tja pogumneje. Zdaj ga čuti kot domačega tudi zaradi lepega sprejema vseh udeležencev, poudarja. V skupini so se hitro povezali in spletli prijateljstva, zato ni bilo ne težav ne zadrege z izražanjem čustev in želja, naučili so se, da poleg jezika lahko za sporazumevanje uporabljajo telo in tako izražajo svoja čustva.

»Poleg delavnic smo si med drugim ogledali predstave, na eni smo se vsi smejali, na drugi nas je večina jokala, a s tem smo si pridobili zaupanje, da smo lahko v tujem okolju razumljeni in da razumemo druge, kar je tudi nekako terapevtsko. Zdaj hodim v gledališče in pri tem res uživam,« je opisala svoje izkušnje.

Bila je ena od petnajstih udeležencev programa Pot v Dramo (štirinajst žensk in en moški), namenjenega predstavitvi slovenskega jezika prek kulture in gledališča ter vključevanju v Sloveniji živečih tujcev v kulturno in družbeno okolje. Potekal je minulo gledališko sezono in je bil nadgradnja programa Drama paket, ki so ga organizirali v dveh sezonah pred tem. Vključeval je oglede gledaliških predstav, osrednji del pa so bili pogovori o predstavah, gledališke delavnice, aktivni ogled zaodrja, skupno branje dramskih besedil, pogovori o člankih iz gledaliških listov in srečanja z gledališkimi ustvarjalci.

Tudi za prvaka ljubljanske Drame Marka Mandića je bilo sodelovanje pri programu zanimiva izkušnja. FOTO: Dejan Javornik

Vse to je potekalo v slovenščini in ob navzočnosti vsaj enega od sodelujočih profesorjev slovenskega jezika, Iris Buršič in Urbana Batiste, ki se poklicno ukvarjata s poučevanjem tujcev in redno sodelujeta z gledališko pedagoginjo v Drami Špelo Šinigoj; slednja je vodja Poti v Dramo. S sredstvi z razpisa ministrstva za kulturo so program v primerjavi z minulim razvili in obogatili, k sodelovanju so lahko povabili tudi zunanje strokovne sodelavce.

Udeleženci so bili v povprečju stari 41 let, prihajali so iz Srbije, Ukrajine, Rusije in Kazahstana, večina jih ima visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, v Sloveniji pa so v povprečju živeli šest let. Slovenščine so se pred programom učili v povprečju pet let in pol, najpogosteje so jo spoznavali na tečajih, individualno z učiteljem in na spletu.

Pred začetkom in ob zaključku Poti v Dramo so izpolnili vprašalnik, in kot se je pokazalo, je program učinkovito orodje za povezovanje učenja jezika z družbenim vključevanjem prek kulture in gledališča. Kot so razkrili odgovori udeležencev, za katere je bil največji izziv pri vključevanju v novo okolje neznanje ali slabo znanje slovenščine, poleg tega pa zaprtost Slovencev, pomanjkanje stikov in težave pri sklepanju prijateljstev, je program izboljšal njihove jezikovne spretnosti, povečal samozavest pri rabi slovenščine, spodbudil kulturno pismenost ter okrepil socialno vključenost. Najbolj koristni so se jim zdeli praktične vaje in improvizacija, ogledi predstav in pogovori z ustvarjalci ter skupno branje in učenje besedišča. Kar 90 odstotkov jih meni, da so bila njihova pričakovanja izpolnjena ali presežena.

Zanimiva izkušnja tudi za prvaka Marka Mandića

Poleg gledališke pedagoginje Špele Šinigoj, ki je z dramaturginjo Luno Pentek sodelovala pri skupnih branjih dramatike, so v programu aktivno sodelovali še gledališka lektorica v Drami Tatjana Stanič, gledališki režiser Luka Marcen, gledališka improvizatorka Urša Strehar Benčina in prvak igralskega ansambla Marko Mandić. Po njegovih besedah je bilo sodelovanje na dveh delavnicah tudi zanj izjemno doživetje.

»Skupina teh nadobudnežev je bila nadvse odprta in se je bila pripravljena podati na pot, kakor sem predlagal. Enkrat smo delali na podlagi pesmi iz otroštva, potem pa smo z določenimi podobami v zgolj dveh urah ustvarili mini prizore. Najlepše je bilo to, da smo si med sabo delili izkušnje. Vsak je povedal nekaj zelo intimnega o svoji priselitvi, bivanju v drugem okolju in vse to smo utelesili v tistih mini prizorih, si drug drugemu podali izkušnje in delali po principu zrcaljenja,« podrobnosti razkriva Mandić.

Dodal je, da se je tudi sam veliko naučil, saj pri svojem delu, z materialom, ki ga dobi, vstopa v neznan jezik, ki ga mora usvojiti, spraviti ga »v govorila, glavo, telo, čustvovanje« pa je zahteven proces. »Pri takšnih stvareh se je treba spodbujati, črpati iz specifik posameznika in videti lepoto v jeziku in kulturi drugega. Samo pozdravljam, da imamo ta projekt še naprej,« je jasen.

V povprečju so bili stari 41 let, večina jih ima visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, v Sloveniji pa so v povprečju živeli šest let. FOTO: arhiv SNG Drama

Drama kot osrednje slovensko gledališče ima družbeno odgovornost in je zavezana poslanstvu pri skrbi za slovenski jezik tako v uprizoritvah kot pri spodbujanju visoke ravni rabe jezika na najrazličnejših področjih življenja. Tatjana Stanič, ki kot gledališka lektorica že več desetletij skrbi, da v Drami do perfekcije gojijo vse jezikovne zvrsti, ki so trenutno prisotne v slovenskem prostoru, tako socialne kot funkcijske, je ogromno materiala za vaje s tujci našla kar v njihovem vsakdanjem delu.

»Za zelo zaazdela z jezikom, ki ga prakticiramo z igralci, v resnici izjemno zanimiv in koristen tudi za tiste, ki se učijo slovenščine. Veliko se ukvarjamo s fonetiko in leporečjem, preden se lotevamo drugih razčlenitev, prav tako s tem, kako iz pisne predloge pripraviti govorno podobo uprizoritve. Vrsta vprašanj, s katerimi se ukvarjajo igralci, je enaka tistim, s katerimi se ukvarjajo tujci, ki se slovenščine učijo bodisi na začetni ravni bodisi na nadaljevalni,« je povzela. Med udeleženci se je tako razvila zelo ustvarjalna, zanimiva in konstruktivna debata, na kateri bodo gradili tudi nadaljnje delo.

V Drami imajo na edinstven način urejeno pedagoško dejavnost ter več pedagoških in andragoških programov, ki ponujajo žanrsko in tematsko raznolike vsebine za različne ciljne skupine. Špela Šinigoj o njihovem občinstvu pogosto razmišlja predvsem z vidika tistih, ki jih k njim prinese po ovinkih, med njimi so ranljive skupine, brezdomci in tujci.

»Odraščala sem s slovenskim gledališčem in ga štejem za svoje, tudi krog igralcev in igralk mi vliva občutek domačnosti, ko jih gledam na odru. Če se preseliš v tujino, vse to izgubiš. Torej, kako priti do tega, da se tudi tam vendarle odpraviš v gledališče, saj je to kljub morebitnemu nerazumevanju jezika še vedno tudi estetska izkušnja,« pravi.

Ustvarjanje skupnosti

Ko so imeli pred nekaj leti dan odprtih vrat, ki se ga je udeležil profesor slovenskega jezika Urban Batista s svojo skupino tujih učencev – prišli so na ogled zaodrja –, se ji je porodila zamisel, da bi lahko prišli še na ogled predstave in pogovor o njej. V naslednji sezoni so že razmišljali o paketu dogodkov, ki bi tujcem približali gledališče, potem pa se je ta zamisel razvijala v okviru njihovih zmožnosti.

Lani so se prijavili na razpis ministrstva za kulturo za sofinanciranje projektov, namenjenih predstavljanju, uveljavljanju in razvoju slovenskega jezika ter njegovi promociji. Za Pot v Dramo, kakor so poimenovali program, so si morali začrtati jasnejše cilje; poleg vpeljevanja tujcev v slovenski kulturni prostor ter poudarka na jeziku in njegovem slušnem razumevanju so skušali ustvariti tudi skupnost, saj je gledališče kolektivna izkušnja. To se zdi koristno predvsem takrat, ko imajo ljudje strah, da jim bo težko gledati predstavo in da je ne bodo razumeli.

»Postavili smo si več ciljev, med drugim gledališko opismenjevanje, opolnomočenje udeležencev, da bodo aktivni in kritični gledalci, pa tudi, da jim skozi gledališče omogočimo pogosto spregledano estetsko izkušnjo. Tu je še socialno vključevanje udeležencev v naš kulturni in družbeni prostor, kar je tudi za našo hišo pomemben vidik – razvoj občinstva,« razkriva cilje.