Vsi čuteči prijatelji

S sprehoda z otrokom ni mogoče priti hitro. Treba se je ustaviti pri vsakem drevesu, pod katerim je množica živih bitij – od mravelj, hroščev do polžev in kobilic. Otroci nimajo zadržkov. Vsaka žival jim je všeč in vse bi imeli doma.

Včasih se taki sprehodi ne končajo veselo. Nekoč je tik pred nami dobesedno padla z neba vrana. Morda jo je zmotil bližnji daljnovod. Padla je kot pokošena. V nekaj sekundah je bilo okoli nje nešteto vran, ki so krakale in krakale. Takrat je hči rekla: »Poslovit so se prišle.«

Če boste vprašali otroke, ali živali čutijo, verjetno ne bo nikogar, ki bi odgovoril, da so samo živa, ne pa tudi čuteča bitja. Otroci nimajo volilne pravice in ne odločajo o ničemer v državi, toda s čisto, nepreračunljivo dušo so bližje čutenju narave kot vsi odrasli skupaj. In živali jim to izdatno vračajo.

Deček, ki ima zaradi hude epilepsije, za katero že nekaj let iščejo zdravilo, precej težav, se iskreno smeji ob terapevtskih konjih. Odkar se druži z njimi, hitreje napreduje in je predvsem mirnejši. Enaka zgodba je bila s terapevtskim psom. Še več, kuža je sam prišel k njemu. Kot bi vedel, kdo potrebuje pomoč. Morda ni vedel. Gotovo pa je to začutil.

Manjši mešanček se je ulegel last­nici na trebuh in nekaj dni ležal le tam. Prav tam so ji kasneje odkrili raka. Med njenim pogrebom je psička pazil prijatelj. Ko so gospo nekaj kilometrov stran polagali v grob, je zrl v nebo in tiho cvilil. Kdo ve, zakaj.

Ne verjamem, da je na svetu kdo, ki nima kakšne zgodbe, ki ne bi govorila v prid dejstvu, da živali ne občutijo le bolečine, ampak tudi čutijo. Kdaj so ljubljene in kdaj nam lahko pomagajo.

Sama še iščem posebno moč naših kuncev. Brez njiju bi bilo naše stanovanje občutno manj obglodano. A je z njima tudi občutno bolj zabavno.