Vsi otroci Jelke Reichman

Pred 80. rojstnim dnevom slovite slovenske ilustratorke nova antologija njenih del

Objavljeno
18. april 2019 16.45
Posodobljeno
18. april 2019 16.45
Foto Promocijsko gradivo
»Od vselej sem hrepenela po lepoti, vseh vrstah lepote, od lepote duše dobrih ljudi do narave, otrok, živali in vseh drugih lepot, ki se kažejo tako v arhitekturi kot drugih umetnostih,« je Jelka Reichman v besede strnila rdečo nit, ki jo kažejo tudi njene ilustracije, ob včerajšnji slavnostni predstavitvi svoje še sveže antologije z naslovom Rasla je Jelka.
Pred pragom njenega 80. življenjskega jubileja, ki ga bo slavila konec avgusta, so pri Mladinski knjigi pod podobo jelke zbrali tudi njene zimzelene ilustracije, ki jih ustvarila ob pesmih najrazličnejših avtorjev. Še vedno je, je poudarila, tista deklica z odprtimi očmi in usti, kakršno je v fotografski objektiv v ljubljanskem fotografskem ateljeju ujel Pogačnik leta 1939, ko je komajda zakorakala v življenje. In še vedno je tista mala Jelka, ki na platnici knjige stoji ob mnogo večji zeleni jelki, ki raste do neba in širi veje do zemlje.

Tudi za njene medvede, mačke, veverice, srne, ptičke, lisičke in celo zmaje pa tudi za mnogoštevilne otroke se zdi, kot da pripadajo nekemu drugemu času in prostoru, milemu in mehkemu, kjer bi otroštvo moralo biti doma. V puhasti zasneženi pokrajini, iz katere kuka bel zajček ali otrok s sankami in smrečico na rami, sredi gozda, kjer na štoru sedi palček muzikant, na cvetočem polju, kjer se sonce smeje in rožice šteje, ali pod cvetočo jablano, kjer Ciciban spi. »Otroci so mi med najlepšimi, mnogi mislijo, da zato, da bom z njimi razveselila bralce. V resnici pa slikam svoje otroštvo, ki je bilo takšno in drugačno, kakor je življenje. In nisem tako odrasla, kot je morda videti. Ta otrok v meni je lačen vedno nečesa novega in lepega,« je pripovedovala včeraj. Odkar se zaveda, je imela najraje knjige. Nobenega darila ni bila tako zelo vesela kot drobne knjižice. S tistimi, ki jih je ustvarjala od leta 1964, pa razveseljuje še današnje rodove.

image
Foto Promocijsko gradivo

 

Jelkina zlata ladja


Na Jelkini zlati ladji, ki kakor v sanjah pluje, sedijo tudi junaki izrazitejših značajev, ki so znatno pripomogli, da so v več kot pol stoletja njenega ustvarjanja pri založbi Mladinska knjiga natisnili več kot dva milijona knjig z njenimi podobami: maček Muri, Piki Jakob, zmaj Direndaj, mala Barbara in dvanajst slonov, Mižekmiž pa Miškolin in Šivilja in škarjice … Prav upodobitev slednje, pripovedi o Bogdanki, ki so jo čudežne škarjice odrešile tlake pri grajski gospe, je bila njena prva knjiga, ki ji je odprla vrata v založbo Mladinska knjiga, s katero je nato tudi največ sodelovala. To prvo naročilo je bila še skromna izdaja, v preprosti obliki. »Še danes se spominjam, kako mi je takratna urednica Kristina Brenkova dejala: 'Vi ste lahko desetkrat akademska slikarka, ampak to še ni rečeno, da ste ilustratorka.' Meni pa je kar ušlo: »O, pa sem!«, kar jo je presenetilo. Brenkova je bila pač gospa, jaz pa smrklja, stara 21, 22 let. Rekla sem ji, da je to rekel tudi moj profesor Marij Pregelj. Prisluhnila je in malce počakala, nato pa me je vprašala, ali poznam zgodbo Dragotina Ketteja Šivilja in škarjice. Rekla sem, seveda jo poznam, na pamet jo znam. Potem mi je naročila osem podob,« je v kratkem videofilmu opisala svoje začetke.

Za Jelkino prvo slikanico je bila v resnici kriva neka druga slikarka, ne ve več, katera, ve pa, da je odpotovala za leto ali dve in da je bila sama presrečna, ko je dobila to naročilo. Tedaj je še poučevala likovni pouk in spominja se, kako je pisatelj Josip Ribičič, tedaj že zelo star in suh gospod, potrkal na vrata učilnice in ji dejal: »Sem moral priti, tako ste neznani in mladi, to pa je moja ljuba knjiga in ne vem, kako jo boste ilustrirali.« Obljubila mu je, da bo naslikala par skic, potem pa mu jih je nesla pokazat domov, na Prule, in zelo so mu bile všeč. »Potem sem v časopisu, mislim, da v Književnih listih, videla, da je gospod Ribičič knjigo prejel v bolnišnici in da je je bil zelo vesel,« je razveselilo tudi njo.

image
Foto Promocijsko gradivo


Najbolj pa se ji je »odprlo« s slikanico Pikija Jakoba leta 1977 v zbirki Deteljica, kakor se je v njeno pohvalo izrazil stanovski kolega Milan Bizovičar, poleg Marlenke Stupica eden vodilnih ilustratorjev tistega časa. To je vzela za visoko priznanje. »Dejansko se mi je malo odprlo že pri Pikijevem predhodniku mačku Muriju, kjer sem si prvič upala v malo večje plane, prej sem kar nekaj drobila,« je povedala ob 40. rojstnem dnevu najslavnejšega slovenskega medvedka. Tudi danes je z njim zadovoljna in tako rekoč ničesar ne bi mogla narisati drugače, bolje. »Piki Jakob drži in je bolj homogena celota neke kakovosti, medtem ko bi pri Muriju lahko marsikaj izboljšala, zato pri njem še najbolj prisegam na naslovnico,« je še zaupala tedaj.
 

Kot bele kvačkane rokavičke


Likovni urednik Pavle Učakar, ki z Jelko Reichman poklicno stopa v svet literature že štirideset let, se še danes spominja njunega prvega srečanja, ko je vstopila v pisarno s sončnimi očali kot kakšna Claudia Cardinale in vzkliknila, češ, a to je naš novi likovni urednik, in s tem še povečala njegov občutek »zelenosti«. O njenem delu – zbrano je prvič izšlo v antologiji Čudežni vrt pred desetimi leti – Učakar pravi, da avtorica slika svoj kanon. »Lepoto v vrtu, metuljih, ptičkih … Lepi so tudi njeni otroci. Gotovo je nekoč slikala svoje otroke, zagotovo potem vnuke, toda lepota ni samo zunanja, zadaj so tudi misli. Malo Jelkinih se smeje ali joka. Večinoma so resni, njihovi pogledi izražajo radovednost, pogled nase … Vsi so po malem Jelka, vsi se čudijo tistemu, kar je okoli njih. Lepota je tudi vsebina, ki je nekaj večdimenzionalnega. Ta lepota navdihuje, navdušuje in v vsaki Jelkini knjigi je vpogled v njeno dušo. Tudi njena hiša je polna lepih lutk, majhnih kredenc, mizic in stolčkov, vse se zdi tako zelo otroško,« je opomnil na tisto, kar opazi vsakdo, ki stopi v ilustratorkin dom.

image
Foto Promocijsko Gradivo


Pogled mu je najbolj razširila njena upodobitev Pajacka in punčke Kajetana Koviča. Opisuje jo kot knjigo, podobno belim kvačkanim rokavičkam, ki šele, ko jih obrneš, pokažejo vse vloženo delo, mnoge vozle in tudi nepravilnosti, vse tisto, kar podarja tudi neko drugo dimenzijo. »Ta knjiga mi je pokazala tudi drugo stran Jelkinih knjig, da v njih ni vse lepo, milo in drago, ampak tudi hrepenenje, žalost, a je vse tako lepo pospravljeno, da nismo žalosti, temveč veseli,« je povzel Učakar.
Jelka pa, čeprav je že od malega imela rada vse, povestice, pravljice, zgodbe, legende in basni, je imela najraje tiste, ki so bile izražene v pesniški obliki. »Da je nekaj lahko tako kratko, zgoščeno in obenem lepo povedano. To je bilo zame odkritje in nekaj najlepšega. Poezija,« je zapisala s svojo roko na začetku knjige Rasla je Jelka. Ena njenih najljubših je pesmica Anje Štefan Lonček na pike, ki se zdi kot likovne pokrajine Jelke Reichman. Le poiskati jih je treba.