Wimbledonska trava Đokovićeva najslajša sladica

Srb ima enega od najbolj nenavadnih ritualov ob zmagi na najprestižnejšem turnirju

Objavljeno
15. julij 2019 18.06
Posodobljeno
15. julij 2019 18.08
Za Novaka Đokovića ima ob vsaki wimbledonski zmagi trava boljši okus. FOTO: AFP
Wimbledon je tradicija in tradicija postaja, da Novak Đoković po zmagi – v nedeljo se je razveselil že petega naslova – pokusi travo na osrednjem igrišču. To je eden od najbolj nenavadnih načinov proslavljanja uspehov, ki ga je uvedel ob prvi lovoriki leta 2011.

Čeprav sta Đoković in Roger Federer v nedeljo igrala finale skorajda pet ur, po zadnji točki epske bitke Srbov odziv ni bil takšen, kot bi pričakovali. Nole je bil po veliki zmagi zelo miren, a grižljaj trave je vendarle prišel na vrsto. »Bila je boljša kot kdaj prej. Izjemen okus,« je nasmejan ocenil 32-letnik, ki je še kot otrok sanjal, da bo nekega dne igral v Wimbledonu in ga osvojil. Tudi odločitev o njegovem nenavadnem proslavljanju zmage je padla že zdavnaj.

image
Gugovo srce za pariško občinstvo. FOTO: Reuters


»Ko sem pred leti razmišljal o zmagi v Wimbledonu, sem se vprašal, kaj bi storil, če bi si uresničil otroške sanje, da bi bilo res nekaj posebnega, da bi za vedno ostalo v mojem spominu in spominu ljudi. Razmišljal sem o skakanju, vrtenju, različnih načinih proslavljanja, potem pa sem se spomnil, da bi bilo zabavno, če bi pokusil travo. Ne vem, zakaj sem to izbral, a v nekem trenutku sem preprosto rekel, to moram storiti. Ko sem jo prvič pokusil, je to bila najslajša sladica, kar sem jih kdaj okusil,« je pojasnil prvi igralec na svetu o »sladici« v teniškem svetišču, v katerem so vendarle veliko bolj znane jagode s smetano ali penino ... »Uživam v okušanju trave in upam, da jo bom še velikokrat, saj bi to pomenilo, da sem zmagal v finalu,« upa na nove degustacije enega od najslavnejših travnatih igrišč na svetu Đoković, za katerega se trenutno zdi omejitev le nebo.

image
REUTERS Nekdanji ruski igralec Mihail Južni je po vsaki zmagi salutiral v čast očetu. FOTO: Reuters


Kolo, srce, škarjice ...


Đokovićev način proslavljanja zmag v Wimbledonu je zares edinstven, a tudi številni drugi igralci imajo prepoznavne rituale. Gustavo Kuerten, trikratni zmagovalec OP Francije, je denimo pariškim gledalcem na osrednjem igrišču vedno narisal srce. Ko je Goran Ivanišević dobil nepozaben wimbledonski finale leta 2001 – mimogrede, jutri bo v Umagu repriza tega finala s Patrickom Rafterjem –, je obležal na tleh, se nato povzpel do svojega tabora ter si nadel majico hrvaške nogometne reprezentance. Majico, v kateri je vpisal edino zmago za veliki slam, je odvrgel med gledalce, a jo je srečnež odstopil muzeju v Wimbledonu, kjer je zdaj na ogled.

image
REUTERS ▼ Zaščitni znak najuspešnejših teniških dvojčkov Boba in Mika Bryana je bil skok z dotikom prsi. FOTO: Reuters


Med igralkami je denimo prepoznaven ples Andree Petković (Petko dance), zaščitni znak najbolj znanih teniških dvojčkov in najboljših igralcev med dvojicami Boba in Mika Bryana je bil skok s trkom ob prsi, Mihail Južni je vedno salutiral v spomin na pokojnega očeta, ki je zaradi sina žrtvoval kariero v sovjetski vojski. Ko je Petr Korda presenetljivo dobil OP Avstralije 1996, se je vpisal na lestvico najboljših proslavljanj s »kolesom« in »škarjicami«. Zanimiv trenutek je bil v Melbournu tudi leta 2012. Tedaj je Đoković v najdaljšem finalu na velikih slamih po 5 urah in 53 minutah s 5:7, 6:4, 6:2, 6:7 (5), 7:5 ugnal Rafaela Nadala. Ko si je po zadnji točki raztrgal majico in v adrenalinskem navalu razkazoval svoje izklesano telo, so morali med podelitvijo igralcema prinesti stola – na igrišču sta pustila zadnji atom moči, tudi stati nista več mogla ...

image
REUTERS Včasih za podelitev ni dovolj moči – Rafael Nadal in Novak Đoković po finalu OP Avstralije 2012. FOTO: Reuters