Z modne zelene preproge

Valentinu nagrada za življenjsko delo, beneškim gondoljerjem za izbor kakovostne volne za njihove značilne črtaste majice

Objavljeno
27. september 2019 19.30
Posodobljeno
27. september 2019 19.30
Valentino Garavani, ki se je v zgodovino mode zapisal predvsem z večernimi oblekami in rdečo barvo, je z modne brvi uradno sestopil z revijo januarja 2008 v Parizu.
»Ponosen sem in srečen, da sem prejel to posebno nagrado v prestižni milanski Scali, na edinstvenem odru za italijansko umetnost, nadarjenost in ustvarjalnost,« je dejal 87-letni italijanski modni oblikovalec Valentino Garavani, ko je pred dnevi iz rok prijateljice, 85-letne Sophie Loren, prejel modno nagrado zelene preproge za življenjsko delo.

Čeprav se je Valentino uradno upokojil že pred enajstimi leti z modno revijo v Parizu, so ga nagradili za njegovo pol stoletja dolgo ikonično delo, ki je poneslo v svet italijanski talent, oblikovanje in modo. Počastili so kakovost in dolgotrajnost kreacij njegove modne hiše in kosov, ki se dedujejo, s čimer so pravo nasprotje hitre mode, proti kateri se s svojim svetovalnim podjetjem Eco-Age in z nagrado, ki so jo ustanovili predlani, bori filmska producentka, Italijanka Livia Firth, morebiti bolj znana kot žena hollywoodskega igralca Colina Firtha.

Nagrada zelene preproge skuša pokazati svojo do okolja odgovorno držo tudi v drugih pogledih: zelena preproga, po kateri se je sprehodila modna in družbena smetana z milanskega modnega tedna, je bila izdelana iz plastike, ki je končala v oceanih in bo življenjsko pot nadaljevala v kakšni drugi uporabi ali pa jo bodo reciklirali. Zelenje in rože, ki jih je doniralo mesto Milano, pa so po koncu slavnostnega dogodka z okoli tisoč povabljenimi nasadili v tamkajšnje javne parke.
 

Valentino je v dveh letih slavil že dvakrat


Letošnja nagrada se je osredotočila na družbeni odtis, ne na okoljskega, s katerim sta sicer zelo povezana. Letos so podelili nagrade v dvanajstih kategorijah, med nagrajenci pa so bili tudi britanska modna zvezdnica Stella McCartney (za izstopajoče dosežke), nizozemska aktivistka, manekenka in igralka Doutzen Kroes (za dosežke na področju družabnih omrežij), nagrado pokojne urednice italijanske izdaje Vogua France Sozzani za perspektivnega oblikovalca pa je prejela Flavia La Rocca, ki navdušuje s tako imenovano modularno modo – kosi, ki jih je mogoče poljudno sestavljati in razstavljati. Za vizionarstvo so odlikovali izvršnega direktorja francoskega modnega konglomerata Kering, François-Henrija Pinaulta, nagrado za ekološko upravljanje pa je zaradi preusmeritve h kakovostni volni merino, iz katere izdelujejo svoje značilne mornarske črtaste majice in puloverje, dobilo združenje beneških gondoljerjev.

Res je, da je na pobudo Pinaulta in francoskega predsednika Emmanuela Macrona na vrhu G7 prejšnji mesec v Biarritzu 32 modnih družb podpisalo tako imenovani modni pakt, s katerim so se zavezali k trajnosti, a kljub vsemu ni mogoče prezreti, da sta tako Kering in Stella McCartney kot Woolmark Company, ki dobavlja volno za pletenine gondoljerjev, med klienti Eco-Agea, ki podeljuje nagrado. Med njihovimi (objavljenimi oziroma znanimi) strankami je tudi Gucci, v imenu katerega je bil med predlanskimi nagrajenci njihov kreativni direktor Alessandro Michele – poleg med drugim aktualnega kreativnega direktorja Valentina Pierpaola Picciolija. Torej je Valentino v treh letih slavil že dvakrat.

image
Nagrajeni so bili tudi gondoljerji Foto Eco-age

 

V dvojcu z Mario Grazio Chiuri


Ko je Maria Grazia Chiuri kot prva ženska v zgodovini leta 2016 od Valentina odšla za kreativno direktorico k Diorju in je Piccioli končno samostojno zavladal na vrhu kreative Valentina, so nekateri napovedovali novo dobo, novo stopnico v razvoju modne hiše Valentino. Odkar jo je »prevzel«, tudi zares doživlja velik uspeh. Picciolijeva jesenska/zimska kolekcija haute couture 2018 je prejela stoječe ovacije, portal Business of Fashion pa ga uvršča med 500 najvplivnejših v modni industriji, saj da je moderniziral DNK visoke mode, ki pristaja sodobnemu potrošniku. Eno od novih smeri Valentina je začrtal tudi s tem, da zelo pogosto vključuje temnopolte manekenke in tako na novo piše zgodovino lepote.

Lani ga je britanski modni svet odlikoval z laskavim nazivom oblikovalec leta. Kot je tedaj povedal za britansko izdajo Vogua, gre pri poklicu oblikovalca za to, da prinaša svojo vizijo lepega, ne svoje vizije sveta. Odraščal je v Nettunu, majhnem obmorskem mestu južno od Rima, njegov pogled v modo pa mu je odpiral modni tisk. Študiral je na evropskem inštitutu za oblikovanje v Rimu, leta 1989 pa je začel delati pri Fendiju z Mario Grazio Chiuri na segmentu modnih dodatkov. »Delati tesno z italijanskimi rokodelci je bilo bistveno. To mi je omogočilo razumeti in sprejeti pravila, da sem jih lahko prelomil in jih na novo vzpostavil. Vedenje je temelj oblikovalčevega poklica. Je temelj, iz katerega se začenja vsak ustvarjalni proces.«

Od Fendija je prav tako z Mario Grazio Chiuri leta 1999 odšel k Valentinu, da bi razvila linijo modnih dodatkov, prenovila sta torbice in očala, angažirali so ju za oblikovanje konfekcijske linije Red Valentino 2003, potem pa sta prevzela celoten segment modnih dodatkov. To njegovo srečanje z visoko modo Valentina je bilo povsem drugačno, kot si je predstavljal. »Bil sem prepričan o lahkotnosti in gibljivosti oblek, toda tista obleka s fotografije je v resnici zahtevala plasti in plasti tila, da je tako stala. Napori v konstrukcijo obleke so bili povsem nevidni. V svojih kreacijah si želim odvzeti vso to težino in narediti modo, kakršno sem videl kot otrok. Želim ostati zvest tej vrsti domišljije,« je povedal za Vogue.

image
S prijateljico Sophio Loren na zeleni preprogi

 

Bolj eksperimentalen


Pristop Valentinove modne hiše do proporcev, tekstur in barv je z njim postal mnogo bolj eksperimentalen, a da mora vzdrževati konstantno ravnotežje med lastno identiteto in to, ki jo ima znamka. Če bo ena preglasila drugo, potem ne bo delovalo, je prepričan.

Piccioli, ki je oblikoval tudi za italijansko znamko puhovk Moncler, se ni lotil le reinterpretacije barv, želi si tudi omehčati polikan videz in ga narediti bolj dostopnega. Prek Valentina želi zaobjeti več kulture, ljudi, različnosti, zato je bil zelo počaščen, da je lahko oblekel (nenaličeno) hollywodsko zvezdnico Frances McDormand, ki je marca lani prejela oskarja za najboljšo igralko v vlogi žalujoče matere, ki išče pravico za brutalno umorjeno hčer (Trije plakati pred mestom). Danes po njegovih besedah pač ne moreš razmišljati samo o ljudeh, ki živijo v gradovih in se predajajo življenjskemu slogu jet-seta. Torej tistemu, kar je živel in skušal ujeti tudi v svojih kreacijah ustanovitelj Valentino Garavani.

V pol stoletja – kreativni direktor svoje hiše je bil med letoma 1960 in 2007 – ni postal samo eden najslavnejših Rimljanov poleg papeža, temveč predvsem utelešenje razkošnega sloga dolce vite, ki ga je celostno prikazala velika retrospektivna razstava v Somerset House pred šestimi leti v v Londonu. Prijeli so se ga številni nazivi, od kralja, cesarja do ikone, ki jih je vedno z veseljem sprejemal. Vselej je poudarjal, da je Valentino in živi v svojem svetu, ki pa da se dosti ne spreminja. Da ljubi oblikovati obleke, lepe stvari, lepe hiše in zabavo.
 

Že od otroštva občudoval lepoto


Lepe obleke je občudoval že od otroštva, prav tako užival v lepoti, pa ne samo žensk, temveč tudi moških, otrok ali pa slik. Bil je velik sanjač in je sanjal o lepoti, mama pa mu je pogosto očitala, da ves čas razmišlja le o neumnostih. V petdesetih letih je odšel na šolanje v Pariz, kjer si je nabiral tudi krojaške izkušnje, potem pa se vrnil v Rim in odprl svoj modni atelje. Čeprav mu je že prva kolekcija na modni reviji v Firencah leta 1962 prinesla prve slavne stranke, sam za prelomno navaja tako imenovano belo kolekcijo iz leta 1968. Tako je bila tlakovana njegova modna pot, zaznamovana z eleganco, razkošjem in feminilnostjo, ki so obnorele najslavnejše ženske sveta. Zato so se njegova »modna« razmerja s hollywoodskimi zvezdami, princesami in prvimi damami sklepala na dolgi rok. Njegova zaščitna barva pa je postala živo rdeča.

Kreator, za katerega je bila lepota prvi temelj in se je proslavil tudi kot baletni kostumograf, je za največjo modno grozo opisoval osemdeseta leta prejšnjega stoletja, »ko so ženske obnorele z nakupovanjem oblačil in v podloženih in preširokih ramenih, kratkih oblekah, minicah in z lasmi kot planinami«. »Toda v 90. letih sem znova užival. Leta 2000 pa so vsi vzljubili visoko modo,« je povedal za Harper's Bazaar.

Že desetletje, preden je sestopil z modne brvi, torej leta 1998, sta s poslovnim partnerjem in nekdanjim ljubimcem Giancarlom Giammettijem družbo prodala italijanskemu holdingu HdP (Holding di partecipazioni industriali), ta pa jo je potem leta 2002 staremu tekstilnemu podjetju Marzotto iz Milana. Nazadnje se je lastništvo Valentinove modne hiše zamenjalo poleti 2012, ko je hišo Valentino kupila katarska investicijska skupina Mayhoola, za katero stoji družina emirja Hamada bin Kalife Al Thanija.

 
Nagrada zelene preproge
Modno nagrado zelene preproge (svetovalnega podjetja) Eco-Age, ki ga je Livia Firth ustanovila z možem Colinom Firthom, bratom Nicolo Giuggiolijem in investitorjem Ivom Coulsonom, podeljujejo v sodelovanju z italijanskimi zbornico za modo, gospodarskim ministrstvom, trgovsko agencijo in pokroviteljstvom mesta Milano od leta 2017, z njo pa nagrajujejo zavezanost modnih hiš trajnosti. Eco-Age deluje kot svetovalno podjetje pod sloganom estetika z etiko, med njihovimi klienti pa so od luksuznih modnih znamk do znamk nakita, trgovci z modnimi izdelki, nepremičninska podjetja pa tudi filmske in televizijske akademije, s katerimi skušajo vzpostaviti odgovorne poslovne prakse in komunikacijske strategije, to pa jim prinaša finančne koristi in prednosti za ljudi in planet.